Zdi se, da se (pre)mnogi učenci, očitno pa tudi starši, šele v tem obdobju zavedo, da je njihovo znanje ovrednoteno nižje kot so želeli in pričakovali. Vsako leto znova se ne morem načuditi temu, da do tega ne pride pravočasno, ob prvih ocenah, ki kažejo na neustrezno znanje ampak šele takrat, ko je prepozno, na koncu šolskega leta. Učitelji že ob pričetku šolskega leta pojasnimo sistem ocenjevanja in kriterije, preverjamo pred napovedanim ocenjevanjem in dajemo navodila za učenja, opozarjamo, spodbujamo in se pogovarjamo o tem, kako delati in se učiti, kako dopolnjevati znanje, da bi bili ob koncu leta zadovoljni. Vabimo k dopolnilnemu pouku, na pogovorne in govorilne ure pa takrat žal ni pravih odzivov…
Ob zaključku šolskega leta poteka zelo pomemben del učenja. Zaključevanje ocen in sprejemanje odgovornosti za lasten uspeh je pomemben del učenja, niti ne toliko za predmet, kot za življenje. Zaključna ocena je ocena, no morala bi biti, celoletnega učnega dela, ne le dvotedenskega maratonskega učenja in dodatnega dokazovanja znanja. Ocena, ki jo je otrok zaslužili z lastnim učnim delom preko celega šolskega leta mu pove, če je bilo njegovo delo dobro ali bo moral pri svojem učnem delu kaj spremeniti. To bi se moralo zgoditi ob zaključni oceni.
(Pre)pogosto pa se zadeve sfižijo, ker otroci ne prezamejo odgovornosti za napačne odločitve (nedelo) med šolskim letom in imajo izkušnjo, da je oceno mogoče »izsiliti«. Če ne gre drugače s pomočjo staršev in celo inšpekcij ali odvetnikov. Izsiljevanje "pravic" in pritisk na učitelje ob ocenjevanju s strani odraslih je neodgovorno in se mi zdi popolnoma nedopustno. Kaže na nespoštovanje učiteljeve avtoritete, dvom v njegovo strokovnost, najhuje pa je, da na dolgi rok škoduje otrokom. Zakaj? Otroci se tako že zelo zgodaj naučijo, da dobri odnosi (za uspeh) niso pomembni, da si lahko »uspešen«, če se le znaš izmakniti odgovornosti in izsiliti tisto, kar želiš. Si res želimo, da se naši otroci naučijo tega?