Na svojo okolico in družbo praviloma ne moremo kaj hudo vplivati, zato se moramo potruditi, da otrokom posredujemo svoje vrednote preko svojega načina življenja. Ne z besedami, prepričali bomo s svojim odnosom in ravnanjem. Naši otroci so naša ogledala. Če nam ni všeč kar vidimo, niso krivi naši potomci. Razmislimo in ukrepajmo, ne z besedami ampak dejanji! Dejstvo je, otroci delajo, kar vidjo.
Komunikacija je izrednega pomena za dobre odnose. Vsi vemo, kako pomemben je pogovor in izmenjava mnenj. (Pre)pogosto pa pozabimo, da je mnogo močnejša nebesedna komunikacija. Nič ne pomaga, dejanja so močnejša. Otroci delajo, kar vidijo, posnemajo nas, odrasle. Tega ne moremo preprečiti! Ni dovolj izbirati besed, leporečiti, razlagati in utemeljevati. Naši odzivi in naša ravnanja so mnogo učinkovitejši vzgojni kamenčki v mozaiku življenja. Na svojo okolico in družbo praviloma ne moremo kaj hudo vplivati, zato se moramo potruditi, da otrokom posredujemo svoje vrednote preko svojega načina življenja. Ne z besedami, prepričali bomo s svojim odnosom in ravnanjem. Naši otroci so naša ogledala. Če nam ni všeč kar vidimo, niso krivi naši potomci. Razmislimo in ukrepajmo, ne z besedami ampak dejanji! Dejstvo je, otroci delajo, kar vidjo.
0 Comments
Dobra komunikacija je eden od najpomembnejših pogojev za dobre odnose, zato so pogovori z otroki pomembna spretnost vsakega starša. Samo preko pogovora lahko spremljamo, kaj se z otrokom dogaja, kako se počuti, razmišlja, kaj si želi in kakšne težave ga tarejo. Vse našteto velja tudi v nasprotni smeri, tudi otrok bo spoznal naše zadrege, želje in potrebe šele potem, ko mu jih bomo povedali. Vendar POZOR! So stvari o katerih se pogovarjamo, razpredamo, parlamentiramo ter pogajamo in so stvari, ki jih preprosto zahtevamo.
Ne pogovarjajte in ne pogajajte se z otroki o njihovih dolžnostih in stvareh, ki so za njihov razvoj nujne. To zahtevajte, brez možnosti pogajanj. K otrokovemu razvoju sodijo tudi vsakdanje dolžnosti in opravila, s katerimi prispevajo svoj delež k družinskemu življenju. Res ni nobene potrebe, da se na dolgo in široko razglablja o tem, kaj in zakaj nekaj želimo od njega. Želimo, da opravi in pika! Primer: Stopimo v razmetano otrokovo sobo. "Joj, kako je razmetano, saj ti veš, kajne, da je meni zelo všeč, kadar je stanovanje pospravljeno. Veš, če imamo red, mnogo laže najdemo kar iščemo. Res bi mi veliko pomenilo, če bi bila tudi tvoja soba lepo pospravljena. Zelo bi bil/a vesel/a, če bi se sam spomnil na pospravljanje in mi ne bi bilo treba tega vedno znova govoriti.Boš videl, tudi ti boš mnogo lažje našel stvari in ne boš ves čas nekaj iskal. Pa še poškoduješ se lahko. A bi, prosim, pospravil svojo sobo?" Hm, razumete tole sporočilo?!? Kaj si sporočevalec želi, pričakuje, zahteva? Najpomembnejši del sporočila se izgubi v morju čisto nepotrebnih informacij celo pri odraslih! Nikakor se ne gre slepiti, da bo otrok tako komplicirano sporočilo pravilno razumel. Na tak način posredovane zahteve, kot je zapisano zgoraj, verjemite, ne bodo prepoznali niti v najbolj divjih sanjah. Vsak otrok, ki se zavzeto igra, bo od vsega skupaj slišal samo: "A bi pospravil sobo?" In pomislil, morda pa celo odgovoril: "Ne bi, ker zdaj nimam časa, se igram!" Priznati je treba, da je mulčkov odgovor pravzaprav zelo smiseln. Mnogo bolj od zgornje zahteve. Pričakovanje v njem je, roko na srce, skrajno nejasno in skrito med vrsticami. Vsak normalen otrok, bister pa še mnogo prej, bo tako izraženo zahtevo čisto upravičeno razumel kot eno od možnosti med bi pospravil ali ne bi pospravil, nikakor pa ne kot zahtevo. Zahteve morajo biti razumljive (kratke in enopomenske, brez odvečnih informacij, naj ne omogočajo različnih interpretacij), smiselne (pometanje listja po dvorišču, ko piha veter res ni hudo smiselno) in naj ne dajejo prostora za pogajanja. To, če otrok nekaj bi ali ne bi, nas ne pri naših zahtevah ne sme zanimati, če želimo, da nas bo upošteval. Mora! Iz našega navodila mora zahtevo "slišati", zato beseda BI ne sme biti del sporočila. Da nima časa ali ne more, ne sme biti odgovor na našo zahtevo. Zelo smiselno je OPREDELITI tudi "ROK ZA IZVEDBO". V nasprotnem primeru sami sebe v trenutku postavimo na tanek led, saj imajo naši sončki takoj možnost za izgovore: da bodo, so mislili potem, kasneje, drugič ... po možnosti takrat, ko bomo mi na to pozabili ali pa bo kdo drug zahtevano opravil namesto njih. Saj poznate, kajne?! Primer: Preprosto rečemo:"Prosim, pospravi svojo sobo." Dobro je povedati, koliko časa ima na voljo. "Do večerje/treninga/risanke/prihoda prijatelja ...!" Če menimo, da bi se moralo to zgoditi to takoj, svoji zahtevi preprosto dodamo: "Zdaj!" ali "Takoj!" Na dolgo in široko, po možnosti brez zardevanja, se pogovarjajmo o pomembnih, življenjskih stvareh - O DROBNIH ŽIVLJENJSKIH RADOSTIH, VREDNOTAH IN ODNOSIH. Preverjeno se najlepše in najbolj učinkovito pomenkujemo ob vsakdanjih dejavnostih! Ob koristnem klepetanju imamo priložnost, da skupaj naredimo marsikaj od tistega vsakdanjega, nujnega in nam včasih prav zato zoprnega: (kaj dobrega skuhamo, oplevemo vrt, pospravimo sobo, operemo avto, sprečemo piškote...) S svojimi potomci lahko debatiramo o tem, kako porabiti manj časa za dober rezultat pri vsakdanjih opravilih ali pri učenju, kako ravnati, ko storimo napako, kako ukrepamo ob nesrečah, kaj jih zanima in kaj jih skrbi, kaj jih navdušuje, kako naj se lotijo reševanja problemov, kako sprejemamo zmago ali poraz, kako lahko preživljamo prosti čas ali najdemo prijatelja. Pomembno je, da se odkrito pogovarjamo tudi o ljubezni/smrti/spolnosti/ čustvih, o kulturi, tradiciji, družini, o dobrih navadah in sposobnostih, o željah, poklicu in delu... Če se res želimo pogovarjati s svojimi otroki, POZOR! Ne zaslišujmo jih in jim nikar ne ponujajmo svojih rešitev ali nasvetov. Kadar jih bodo potrebovali, jih bodo poiskali sami. Ne nujno pri nas! V primeru, da želijo nasvet od nas, bodimo ponosni nase, saj je to dokaz, da smo bili gradnji odnosa s svojim otrokom mega uspešni in si čestitajmo! Vsi si želimo imeti dobre odnose z ljudmi s katerimi živimo, delamo in sodelujemo. Pri tem smo bolj ali manj uspešni. Včasih bi si drznili dati roko v ogenj, da se za dobre odnose izjemno prizadevamo mi, tisti drugi, s katerimi se srečujemo ter sodelujemo in se nikakor ne moremo uskladiti pa se na to požvižgajo, zato se preprosto prenehamo truditi, kar pa je zelo slaba odločitev. Z dobrimi odnosi je življenje lepše, prijaznejše in kakovostno.
Za vsak odnos, tako osebni kot javni, se je treba truditi, ga graditi in negovati. Vzpostavljanje odnosa je salamensko zahtevna reč predvsem zato, ker ga ne moremo graditi sami, zahteva izjemne sposobnosti prilagajanja, odrekanja in sklepanja kompromisov, sicer se bomo hitro znašli v tistih drugih navadah, ki vsak, še tako dober odnos, zminirajo: obtoževanje, pritoževanje, grožnje, nerganje, podkupovanje, kritiziranje in kaznovanje. Zakaj se tako oklepamo slabih navad za dobre odnose, kljub temu, da se vsi zavedamo, da z dobrimi dosežemo več, naše življenje pa je boljše in prijetnejše? Preprosto, ker je to bolj enostavno. Ljudje smo ena čudna bitja, bolje se počutimo, kadar verjamemo, da je za zoprno situacijo kriv nekdo drug in ga tako bolj ali manj zavestno obtožimo, da je on tisti, ki ni pripravljen sodelovati. Brez kakšnega hudega naprezanja se lahko odločimo, da res ne moremo z delati z nekom, ki tega noče, nam celo grozi, ves čas nekaj nerga ter kritizira ,,, Ko nas tako razmišljanje enkrat zagrabi, nam in odnosu res ni več pomoči! V takih okoliščinah se namreč sploh ni težko prepričati, da za slab odnos mi nismo prav nič krivi. Pravzaprav ne moremo storiti nič, saj nikogar ne moremo prisiliti, da dela tisto, česar noče. Prepričani smo, da se morajo za odnos potruditi tisti "krivi", saj to sploh ni naš problem ampak je problem tistega groznega človek in tako pridemo do zaključka, da naj problem reši on, potem pa se bomo mi že lahko dogovorili z njim. Pa ni tako, prav vsi se moramo truditi za dobre odnose. V odnosu sta vedno najmanj dva! Dr. Glasser je lepo izluščil tistih 7 navad, ki nam bodo pri tem v veliko pomoč in tistih 7 za katere je najbolje, da jih čimprej izločimo iz svojih ravnanj. Preizkusite jih, delujejo! Ljudje smo komplicirana bitja, o tem ni nikakršnega dvoma, zato se res ne gre pretirano čuditi, če je vzgoja tako frdamano zahtevna reč. Z vzgojo poskušamo svoje potomce pripraviti na samostojno in odgovorno življenje. Ne zase, vzgajamo jih zanje in njihovo življenje! Pri tem smo bolj ali manj uspešni, saj na vzgojo in njeno učinkovitost vpliva poleg naših spretnosti še cela gora različnih dejavnikov. Najbolj nerodno pa je, da je skrb in vzgoja lastnih otrok ena od izjemno redkih stvari, kjer preprosto ne smemo obupati ali reči, da se ne gremo več. Naš je, kakršenkoli že je in moramo ga imeti radi. Življenje ne sprejema reklamacij, zato ga moramo sprejeti z vsemi vzponi in padci. Pogosto je kruto in neizprosno. To morajo (iz)vedeti tudi otroci!
Počasi in postopoma jih pripravljamo na življenje od rojstva do ustvarjanja lastne družine tako, da jih (na)učimo sprejemati izzive, reševati probleme, premagovati poraze in se veseliti zmag. Da zmorejo to sami in brez naše pomoči. Bodimo iskreni in ne sadimo rožic, povejmo jim tako, kot je, saj bodo prej ali slej spoznali, da/če nismo povedali resnice. Samo tako bomo ohranili svojo verodostojnost, ustvarili zaupanje in korekten odnos, za kar nam bodo nekoč hvaležni. V času odraščanja, s postavljanjem meja in soočanjem s posledicami nespametnih odločitev, torej z VZGAJANJEM, seveda tvegamo, da bodo naši sončki besneli in se bojevali z nami. Očitali nam bodo marsikaj, med drugim bomo "najbolj grozni starši", zato nas bodo "sovražili" in nam bodo zmožni povedati tudi "da si želijo, da bi mi umrli." Vendar to mine in v resnici si tega niti slučajno ne želijo, očitki se spremenijo v hvaležnost, če ne prej, ko sami postanejo starši in z grozo ugotavljajo, da se spreminjajo v nas, kljub temu, da so si prisegli, da čisto zagotovo nikoli ne bodo tako grozni, kot smo bili mi. Kaj morajo vedeti?
V bistvu prav nič novega, ničesar takega kar pravzaprav še ne bi »vedeli«, vendar se zdi, da preprosto ne upoštevamo dejstev. Priznati moram, da mi še ni uspelo ugotoviti, zakaj ne, saj so čisto preprosta in razumljiva, da ne rečem logična. Kar je gromozanska škoda … ko dejstva končno sprejmemo: POZNAMO, RAZUMEMO in UPORABIMO in vključimo v svoj svet, postane naše življenje preprostejše in manj stresno. Prenehamo nositi tuja bremena pa tudi lastne težave lažje rešujemo, saj postanejo bolj obvladljive.
Kako je to mogoče? Ko spoznanja vključimo v svoje življenje, se preprosto prenehamo obtoževati, da smo verjetno sami krivi, če nekdo ravna drugače, kot želimo in svetujemo. Nehamo slepo verjeti, da smo mi nesposobni, kadar nam ne uspe rešiti težav, ki pravzaprav niso naše in končno spoznamo, kaj je in kaj ni naša odgovornost oz. problem. Zato smo boljše volje. Nihče noče biti nesposoben ... Razumevanje tega, da so ravnanja na katera imamo možnost vplivati in kaj spremeniti ter tista druga na nekatere preprosto ne moremo, deluje kot balzam na razcepljene lasne konice. Krasno, vam rečem! Človek preneha tiščati z glavo skozi zid in izgubljati energijo tam, kjer je nima smisla. Kaj tako uporabnega je v teoriji dr. Williama Glasserja?
Priznati moram, da sem vse zgoraj našteto preizkusila, večkrat in na različnih koncih, to še vedno počnem in … dejansko deluje. Ne glede na starost, raso, veroizpoved ali nebesno znamenje. ... z njimi vse si pridobite!« so nam dopovedovali naši pomembni odrasli nekoč. Če bolj pozorno razmislimo o sporočilu teh besed, opazimo, da poleg vljudnosti in prijaznosti izražajo tudi pripravljenost za lastno aktivnost pri grajenju dobrih odnosov, vsebujejo spoštovanje, poslušanje in strpnost.
Zaskrbljujoče je, da jih vse redkeje slišimo, sploh pri otrocih. Ni mi čisto jasno, kdaj so izginile in so jih izrinile besede: »Hočem, nočem in se mi ne ljubi.« To moramo spremeniti. Najprej zato, ker rušijo dobre odnose, izražajo nespoštljivost, potem pa tudi zato, ker preprosto omogočajo pasivnost tistega, ki jih uporablja. Z njimi podzavestno obtožujemo, nergamo in spodbujamo podkupovanje. Npr. " Če boš naredil nalogo, boš lahko igral igrice!" Znano, kajne?! Z uporabo PROSIM, HVALA, OPROSTITE pokažemo spoštovanje do soljudi, z njimi preprosto pokažemo, da smo vljudni, prijazni in uvidevni. Otroci jih uporabljajo brez težav, če vztrajamo pri njihovo uporabi in smo dosleden zgled. To seveda pomeni, da jih tudi odrasli uporabljamo, tudi in predvsem takrat, ko otrokom postavljamo svoje želje, zahteve in pričakovanja. Kadar pričakujemo, da bodo opravili svoje dolžnosti, seveda ni treba, da jih prosimo, se pa vsekakor lepše sliši, kadar dodamo "čarobno besedo" prosim ... Npr. »Prosim, pospravi sobo!« »Prosim, pomij posodo. Oprosti, želim, da to storiš takoj!« in ne »Hočem, da poslušaš!« Uporabo besed HOČEM, NOČEM, SE MI NE LJUBI moramo ustaviti takoj in vedno, ko jih zaslišimo. Otrokom moramo dati vedeti, da so to besede, ki ponižujejo in niso dovoljene v odnosu z nami ali z drugimi. Jasno jim mora biti, da v odnosu odrasli – otroci preprosto nimajo pravice, da od nas kaj zahtevajo ali da ne opravijo nalog, ki smo jim jih naložili. Če otrok ne naučimo teh preprostih in pomembnih besed (želenih in prepovedanih), se odrasli nimamo prav nobene pravice pritoževati in otrok obsojati, da nikogar ne spoštujejo, so nevljudni in nas ignorirajo ter jih obtoževati pasivnosti, saj smo jim, morda res ne namerno pa vendarle mi, to dovolili. … in resnično prava umetnost. Žal, ni recepta, kaj bo učinkovalo pri nekem otroku in v določeni situaciji! Najhuje je, da celo tisto, kar je pri otroku nekoč že delovalo, v drugih okoliščinah sploh ne pride do ušes, kaj šele do možganov, da bi otrok resnično »slišal«, torej sprejel naše sporočilo in ga upošteval. Zaskrbljeni starši se sprašujejo, kaj počnejo narobe, da se, silni želji po normalnem pogovoru navkljub, pogovori z otrokom in leta v leto pogosteje (najhuje je, ko je na obisku teta Puberteta), še preden se dobro zavedo, spremenijo v prepir in besno obtoževanje. Otroci z jezikanjem: »Drugi pa lahko! Samo ti …! Spet samo jest … « sporočajo, da pretiravamo in jim delamo krivico. Da tak način pogovora ni sprejemljiv, niti ne zaznajo, Ta stari pač »težimo« in oni se morajo braniti. Praviloma smo fizično močnejši od njih, zato to najraje počnejo z besednimi dvoboji, kjer imajo več možnosti za zmago.Odraslim je jasno, da tak način »pogovarjanja« z nekom, ki ga imaš neskončno rad, ni v redu, zato želijo vedeti, kako naj se z otrokom pogovarjajo, da se to ne bi zgodilo in jih bo otrok »slišal«. To pomeni, da bo upošteval navodila in dogovore, se ne bo upiral, cmeril, kričal in zmerjal, topotal in treskal z nič krivim inventarjem, v hujših izbruhih pa celo koga ali česa poškodoval. V tolažbo vsem zaskrbljenim na tem mestu brez najmanjšega dvoma potrjujem, da se vsak normalen otrok zahtevam staršev upira, če tega ni, potem je nekaj narobe: z vzgojo in postavljanjem meja ali pa z otrokom. Prepiri so bili, so in bodo prisotni v času odraščanja. Pravzaprav bi morali biti vsi starši veseli, da imamo puntarja v hiši, saj je to znak, da je z njim vse v redu. Odraščanje je obdobje, ko starši, vzgojitelji in učitelji otroke učimo graditi odnose, se prilagajati in družbeno sprejemljivo reagirati v konfliktnih situacijah in jih na tak način pripravljamo na življenje. Sprejmimo učenje komunikacije kot izziv in ne kot problem, razvijajmo svojo starševsko spretnost za obvladovanje izbruhov svojega potomca ter uveljavljanje naših želja in pravil. Pri tem nam nekaj malega lahko pomaga znanost (retorika, psihologija, komunikologija in še kakšne –gija), nekaj več sreča in intuicija, največ pa osebne in tuje izkušnje. Npr. Kadar otrok noče upoštevati naše zahteve, da se z vrati ne loputa, niti kadar so jezni, vrata snamemo s podboja, dokler ne sprejme, da bo vrata dobil nazaj, ko jih bo »znal« lepo zapreti J. Nekaj univerzalnih pravil in trikov za pogovarjanje potomci pa vseeno obstaja. O tem pa v naslednjih zapisih. Tudi nekaj resnično uporab(lje)nih dvogovorov se bo znašlo v njih. Prepričana sem, da se vsak od nas kdaj znajde tam, na tleh, obupan in sam. Kot popipsana muha, ki se bori za preživetje in je uspešnost njenega prizadevanja praktično nična. Jaz sem se, več kot enkrat. Najmanj 100 krat sem čisto in popolnoma resno razmišljala, da bom zapustila šolstvo, ker jaz se pa tega ne grem več. Vsak, ki ima pet minut časa, mi pojasni, kako se uči in vzgaja, kaj se sme, kaj ne, saj očitno nimam najmanjšega pojma, kako se to počne. Takrat se zdi, da mi ni pomoči, sem pač popolnoma nesposobna za to delo in mi niti pedagoški študij ni pomagal. Če bi bila začetnica, bi tem očitkom zlahka verjela. Prava sreča, da je za menoj že nekaj pedagoških kilometrov. Ko mu v službi očitajo nesposobnost, se običajen človek rahlo depresiven privleče domov, kjer prejme še kakšen dodatek, ko mu npr. njegov nadebudni najstnik pod vplivom tete Pubertete očitajoče razloži, da je čisto za svetom in sploh obupen starš. V takih okoliščinah, ko je že v osnovi vse na kupu, te jasno skoraj raznese od jeze in nemoči, ko še Najdražji, tisti, ki bi res moral vedeti, da ti je hudo, takole čisto mimogrede omeni, da bi bilo super, če bi v kuhinji uporabil malo več ustvarjalnosti. In takrat pomisliš: »Jebela cesta, res sem čisto nekoristen na tem svetu!« Človek čisto resno začne premlevati, zakaj bi se sploh trudil, če od vsega truda ni nič, zato obupuje in se znajde v strašni stiski. Najraje bi kar izginil, kar nekam. Stran! Od vsega! Saj bodo očitno vsi srečnejši … Črviček vesti pa grize in drega, vrta po človeku, kaj še bi lahko naredil, da bi bilo drugače. Veselje in motivacija za delo ter družinsko življenje počasi zamira. Preden se zavemo, začnemo odštevati dneve, ki jih moramo še preživeti. Eni, žal mi jih je, obupajo, drugi se borijo, na pomoč jim priskoči nagon po preživetju, domači ali prijatelji. Skoraj, skoraj se je tovrstno sprijaznjenje, da je življenje pač tako, zgodilo tudi meni. Življenje pač ni pravljica, kajne?! Prav nihče ni hotel razumeti, da sem lahko obupana in nesrečna. Ne domači, ne sodelavci, zdi se celo, da je bilo nekaterim celo všeč, ker so se ob meni počutili še sposobnejši in uspešnejši. In to me je neskončno jezilo! Vedela sem, da tako ne gre več naprej in da moram nekaj narediti … Morda je čas, da zamenjam službo. Ampak jaz še vedno rada poučujem, svoje delo pravzaprav obožujem. In kaj storijo mame, ko jim postane družina tako odveč, da bi kar nekam šle? Saj mi niso odveč, v resnici imam svoje rada, ne morem kar oditi. Tega pač ne gre spreminjati, zato sem skrajno obupana brskala po knjižnici in iskala rešitev za "brez izhodno stanje", ki bi mi pomagala dostojno preživeti. V službi in tudi privatno. Nisem se hotela vdati. Ne, nočem biti nesrečna in jezna do konca življenja. To nisem jaz. In pika! Ne boste verjeli, odkrila sem knjigo, ki mi je dejansko pomagala odkriti, kje tiči moj problem. Premaknili so moj sir!!! Zato sem ga šla iskat in ga tudi našla. Prepričana sem, da ga lahko vsak, če le želi. Toplo priporočam v branje vsem enkratno knjigo, ki je v trenutkih nemoči pomagala meni in preverjeno tudi mojim prijateljem in znancem. Življenje je lepo in, roko na srce, brez vsakdanjih težav in raznih bolj ali manj zahtevnih življenjskih preizkušenj, bi znalo biti čisto preveč dolgočasno. Dr. Spencer Johnson v svoji knjigi Kje je moj sir? (Who moved my cheese?) na preprost in zabaven način pojasni sicer izredno zapletene značajske lastnosti, zakaj s(m)o nekateri v življenju srečni, drugi nesrečni tretji hitri in četrti bolj previdni... Potolaži nas, da smo vseh sort in pravzaprav nismo krivi, če ne moremo iz svoje kože, lahko pa vsaj poskusimo. Mene je s svojim pisanjem prepričal, da sem izbrskala svoje stare teniske iz omare življenja in se podala na novo postajo po svoj sir. Sir je metafora vsega, kar si v življenju želimo: služba, partner, denar, hiša, stanovanje, svoboda, zdravje, spoštovanje, duševni mir, prosti čas, prijateljstvo... Toplo priporočam, da si preberete zgodbo o dveh miškah in dveh človečkih, ki tekajo, vsak na svoj način po labirintu življenja, kjer iščejo svoj kos sira. Tako vam bo bolj jasno, zakaj delamo, kar pač delamo in smo kakršni smo. O mojem srečanju z dr. Glasserjem in njegovimi življenjsko uporabnimi nasveti za pobiranje s tal pa v naslednjem zapisu. |
Categories
All
Archives
June 2016
|