Ljudje v nakupovalnih središčih kronično nepravilno parkirajo, vozijo v enosmerno in se celo jezijo, če se jim ti, ki voziš v pravi smeri, ne umakneš v trenutku, ko jih oviraš pri njihovi vožnji. Starši, ki prihajajo v šolo po zasežene predmete, ki jih učenci uporabljajo med poukom, kljub prepovedi in dogovoru s starši o zasegu, ne morejo razumeti, zakaj je tako grozno in predmet prav zares zasežemo, če je njihov otrok "samo pogledal na uro" na mobitelu med poukom. Ne razumejo, s čim ogrožajo svoje otroke, če z njimi kolesarijo pa napačni strani ceste ali po površinah za pešce pa zakaj je tako grozno, če njihov otrok ne opravlja svojih dolžnosti ...
Zadnjič sem se to "Morda pa jaz nisem normalna?" spraševala na družinskem izletu. Obiskali smo muzej in po mojem normalno, ali pač ne, upoštevali pravila vedenja. Ob ogledu razstave nismo fotografirali, kljub temu, da ni bilo nikjer napisano, da je prepovedano in se seveda nismo se dotikali razstavljenih eksponatov. Moja Tavelika in Tamala se nista mogli načuditi, celo smešno se jima je zdelo, zakaj prav na vsakem vozilu piše, in to v slovenščini in angleščini, da je plezanje nanj prepovedano. Jaz sem jima, kot se za odraslega, ki vzgaja, spodobi, razložila, da nekaterim ljudem to ni tako jasno in zato za vsak primer večkrat napišejo ... No, pa se je zgodilo par minut kasneje, da sem se ponovno spraševala, kdo je normalen in kdo nor.
Torej, z zanimanjem si ogledujem razstavljen tank in kar naenkrat mi pred nosom na topu taistega tanka binglja najstnik (po moji oceni starejši osnovnošolec). Moj zgrožen pogled ga je pravzaprav hitro zapustil in besno zaplaval po prostoru, da bi zagledala njegove ODRASLE, ki ga bodo vsaj opozorili, da tega ne sme delati, če že ne okarali. In glej ga zlomka, zagledam jih vse nasmejane. Še več, moj besni in očiten pogled jih niti malo ni ganil, oni so ga še spodbudili, naj zleze gor še enkrat, ker ga niso utegnili fotografirati. Verjetno si me lahko predstavljate, kako so mi stali lasje pokonci.
Prav nič ni pomagalo, da v muzeju nisem bila službeno in še manj, da pamža niti ne poznam. Zdržala sem še en njegov poskus akrobacij na cevi, ob tretjem pa enostavno tega nisem več zmogla, saj je bilo očitno, da njegovi starši v njegovem vedenju niso zaznali ničesar neprimernega in ni obstajala nikakršna verjetnost, da bi ga ustavili. "Pa v redu, a ti res ne razumeš, kaj je napisano tukaj?!" sem se pozanimala, nakar sem se obrnila še k njegovim odraslim in se pozanimala, če prav razumem njihovo vedenje: "Vi pa ga pri tem še spodbujate!?"
Nadaljevanje? Jaz sem se tresla od razburjenja. Res ni čudno, da je učitelje vsako leto bolj groza učence kam peljat, ker zadošča en sam tak primerek nevzgojenca v skupini, da izpade taka cela skupina, učitelji pa smo v očeh opazovalcev prava katastrofa, ker svojih učencev ne znamo spraviti v red.
"Prijetna" družina je počasi nadaljevala svojo pot in sproščeno klepetala ter se smejala. Le upam lahko, da ne meni . Veljalo bi omeniti, da je bil v trenutku mojega izbruha v bližini tudi en mlajši osnovnošolec, ki je na moje prvo vprašanje namenjeno bingljajočemu na cevi kot iz topa odgovoril, da se na vozila ne sme plezati. Mimogrede, sem mu pritrdila in ga pohvalila, ker je to vedel in UPOŠTEVAL. Vsi ostali obiskovalci pa so se delali, kot da jih ni.
Povejte PA KDO JE TU NOR IN KDO NORMALEN?