Znanja in spretnosti potrebne za življenje pridobivamo ter razvijamo praktično od rojstva pa vse do smrti. Prav v vsaki življenjski situaciji je nova priložnost za učenje, pridobivanje in utrjevanje znanj, ki jim lahko damo skupno ime: izkušnje. Pravo znanje so IZKUŠNJE, njihovo pridobivanje je bolj ali manj zahtevno, včasih prijetno, zelo pogosto pa tudi neprijetno. Dejstvo je, da brez njih ne živimo.
Težava današnjega časa je, da otrokom v silni ljubezni onemogočamo pridobivanje izkušenj, z izgovorom, da nas zanje skrbi oz. se nam smilijo. Tiščimo glave v pesek in se prepričujemo, da lahko otroke zaščitimo pred neprijetnimi izkušnjami. NE MOREMO! To preprosto ni mogoče, še huje je izredno nevarno, ker jih s tem onesposabljamo za samostojno življenje. Ne verjamete? Dva primera iz družinskega okolja, ki se pričneta odvijati že pred vstopom v vrtec.
Skrbi nas, da bodo naši malčki zanemarjeni, lačni ali žejni, zato smo jih pripravljeni ob uri, ko mi mislimo, da je čas, siliti s pijačo in hrano. Otrok sicer z ničemer ne pokaže ne žeje in ne lakote, ker verjetno ni ne eno in ne drugo, zato se praviloma skuša braniti s tem, da noče odpreti ust. Ampak mi kar vztrajamo! Želimo biti odgovorni in skrbni starši."Težava" je v tem, da smo kot se za skrbne starše spodobi, prebrali ali slišali, da mora otrok za zdrav razvoj popiti v določenem časovnem obdobju toliko in pojesti toliko, da bo zdrav in zadovoljen. Jasno je, da si želimo, da bo naš otrok zdrav in zadovoljen, da bo naj in mi njegovi naj starši! Za njimi celo tekamo z žlico in stekleničko, jim omogočamo, da se med hranjenjem igrajo, da bi vendarle bile zgledne mame. Namesto, da bi se čim prej naučil kje, kdaj in kako poteka prehranjevanje, se je otrok naučil, da je dolžnost drugih, da poskrbijo za njegove potrebe po hrani in pijači. Ni dobil izkušnje, da se je, ko si lačen in pije, ko si žejen. Dobil je napačno sporočilo, da je njegovo prehranjevanje problem nekoga tretjega, v opisanem primeru nas, nikakor pa ne njegov. Da je čisto normalno, da se med hranjenem igraš. Ko mame/očeta/babice/dedka ne bo … zna biti, da bo res lačen.
»Obleci se, ker zebe!« je še eno vsakdanje navodilo otroku. »Sleci se, ker ti je vroče!« Otrok uboga ali pa tudi ne, problem pa je, da se nauči, da mu na oblačenje ni potrebno misliti. Sam od sebe se zato ne bo oblekel/slekel, ker na to, če ga zebe ali mu je vroče misli nekdo drug. Ta bo namesto njega vzel rezervna oblačila, ko bodo šli od doma in poskrbel, da jih ne pozabi. Ko mame/očeta/babice/dedka ni … se potem dogaja, da otroku dere pot s čela ali pa revež šklepeta z zobmi, njemu pa še na misel ne pride, da bi se slekel/oblekel, ker ga nihče ne spomni, da mu je vroče/ga zebe, ker je preveč/premalo oblečen. Skoraj zagotovo bo tudi pozabil slečeno oblačilo, saj se je že naučil, da to ni njegovo delo.
In tako naprej in tako dalje. Otrok pa mora postati samostojen in tega ga učimo v domačem okolju. Eno od temeljnih spoznanj, ki jih mora pridobiti naš otrok je, da se okolje ne bo prilagodilo njemu ampak se bo moral okolju prilagajati on. Jasno je, da neizkušenega opozarjamo na nevarnosti in poskrbimo, da pri učenju njegovo življenje ni ogroženo, vendarle je šola življenja praviloma taka, da moramo izkušnjo pridobiti sami, za posledice prevzeti odgovornost in potem to znamo. Ni bodeč grm kriv, če se zbodemo ampak mi, ki smo se vanj zaleteli. Ni morje krivo, da smo se zmočili ampak mi, ki smo stopili na pomol ob njegovem valovanju … To je tudi razlog, da se družinsko življenje ne sme podrejati otroku ampak mora otroka vključiti vanj.