In ko se prenehamo spraševat, kaj bi lahko bil razlog, da rezultati niso tako visoki, kot bi lahko bili, začnemo iskati rešitve. Dejstvo je, da si otroci običajno ŽELIJO višje ocene, vendar za to NISO PRIPRAVLJENI storiti ničesar, še najmanj pa žrtvovati svoj prosti čas. Prepričati jih moramo, da je učenje pomemben del njihovega življenja, ki posega tudi v tisti čas, ko niso v šoli.
Učitelji svetujemo: »Naj pride k dopolnilnemu pouku in/ali prosi za dodatno razlago.«
Starši v pomanjkanju časa in zavedanju, da niste usposobljeni za poučevanje, vse pogosteje pomislite na inštrukcije. »Če pošteno plačam, bo pa že nekaj naredil/a!« Morda, vendar otrok ne bo znal več, zato ker ste plačali … Dejstvo je, da se otrok nekaj nauči takrat, ko se sam odloči za učenje. Nihče ga v to ne more prisiliti. Niti najboljši in najdražji inštruktor. Naučiti se mora sam. S plačilom inštrukcij dajemo odrasli otroku napačna sporočila, za katera verjamem, da jih v resnici nočemo. Sporočamo naslednje: »To kar se moraš naučiti je res (pre)težko, zato potrebuješ pomoč strokovnjaka/specialista. Z denarjem lahko popravimo napake. Pripravljeni smo plačati za tvojo neaktivnost pri pouku. Pri pouku ti ni treba sodelovati, saj bo tvoj inštruktor še enkrat vse razložil samo tebi.«
Osebno sem zato odločno proti inštrukcijam v osnovni šoli. Prepričana sem, da v osnovnem izobraževanju inštrukcije niso potrebne, so celo škodljive in zanje je preprosto škoda denarja, tudi v primeru, da ga imate preveč. Če otrok potrebuje dodatno razlago, jo vedno lahko – in to brezplačno – dobi pri svojem učitelju ali pri dopolnilnem pouku. Za pomoč lahko prosi tudi svojega vrstnika. Res pa je, da mora sam prositi zanjo. Iskanje pomoči in dodatnih informacij je spretnosti, ki jo bo v svojem odraslem življenju še kako potreboval. Naj jo razvija!