Dokler odrasli nis(m)o izgubili kompasa, pravzaprav sem prepričana, da so ga neki hudobci ukradli, je bilo dokaj preprosto. Vsem (nam) otrokom in odraslim je bilo jasno, kaj je prav in kaj narobe, kaj je obvezno in kaj je sicer prav, ne pa obvezno, česar s(m)o se brez večjih težav lahko držali. Vedeli s(m)o, da je prav: da je človek vljuden ter spoštljiv do soljudi in svojega okolja: živega in neživega, je pošten in delaven, pomaga po svojih najboljših močeh, ne laže in ne krade (kar seveda spada v kategorijo poštenosti), skratka je odgovoren. Večinoma je vsem kršitvam teh, družbenih, pravil sledila tudi kazen oziroma posledice.
V družbi so dejansko obstajali tudi dobri zgledi, zdaj se to zdi, kot davna zgodovina, s katerimi se je bilo mogoče identificirati in primerjati. Dokazano se ljudje najbolje učimo prav preko zgledov, otroci s(m)o se preko njih kar spotoma naučili, kaj je prav in kaj ne. Ja, tako je bilo!
No, bridka resnica je, da se je dandanašnji za dobrimi zgledi izgubila vsaka sled … Prav tako so, neznano kam, izginile kazni in posledice. Nekritičnemu ali neizkušenemu opazovalcu se zlahka zazdi, da so najbolj uspešni tisti primerki naše družbe, ki obvladujejo vse spretnosti, ki so do nedavnega veljale za neželene: nespoštovanje, laganje, goljufanje, izmikanje odgovornosti … Pa imamo »nov zgled« za uspešnega posameznika!
Mladež zdaj spremlja ta zgled in zmotno verjame, da je prava pot do uspeha vse tisto zgoraj nešteto. NI! To jim moramo povedati, govoriti in ponavljati tisti, ki nam je mar zanje in nam otroci verjamejo, to smo starši in učitelji. Mi moramo postati njihov zgled, jih prepričati in naučiti, kaj je prav in kaj narobe, kaj je obvezno in kaj ni, je pa prav, če želimo vzgojiti ljudi s katerimi je mogoče živeti in sodelovati.
Vedeti in razumeti, kaj je prav in kaj narobe, ni več preprosto in samoumevno, kot je bilo nekoč. Otrokom moramo to povedati in jih naučiti. Z lastnim zgledom in avtoriteto.