Zdi se mi, da se vsi čisto preveč ukvarjamo z dolžnostmi, ki jih imamo v odnosu do otrok ... Seveda to ni težko, saj nam vsi po vrsti, na čelu z dragimi potomci, vztrajno nabijajo slabo vest, kaj moramo in kakšne so pravice otrok.
Razmislimo o svojih pravicah in jih uveljavljajmo tudi mi! Tudi starši (odrasli) imamo pravice. Ne boste verjeli, res da izhajajo iz naših dolžnosti pa vendarle. Zakon (in zdrava pamet) pravi, da moramo starši svojim otrokom omogočiti pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo. Svoje otroke smo dolžni preživljati, skrbeti za njihovo življenje in zdravje in jih vzgajati. Po svojih močeh so dolžni skrbeti za njihovo šolanje in strokovno izobrazbo. Otrok ima pravico do stikov z obema staršema, starša pa imata pravico do stikov z otrokom.
To pomeni, da moramo otrokom zagotoviti osnovne in zdrave pogoje za življenje, jih sprejemati in ščititi, spoštovati, jih spodbujati in imeti radi. Ljubezen do otroka mora biti brezpogojna. Na drugi strani pa je vzgoja, ki ni nič drugega, kot pogojevanje.
Za »nadstandard« tisti, ki vzgajamo, smemo in moramo postavljati pogoje. Če spoštujemo sami sebe in vzgajamo, bo »nadstandard« naša odločitev, ne otrokova zmaga! Ta mora razumeti, da je »nadstandard« mogoče prislužiti, torej pridobiti, s primernim odnosom in ne z izsiljevanjem. Jasno mora biti, da »nadstandard« ni samoumeven in ni povezan z ljubeznijo do njih temveč je pogojen z ravnanjem in odnosom do soljudi.
Naša pravica je, da vzgajamo. To pomeni, da pogojujemo »nadstandard«! V smislu: »Če boš OK, ..., sicer ....« Pogoje sme postaviti odgovorna oseba – starši, učitelji, vzgojitelji ... Otroci (tudi polnoletni, če jih vzdržujemo) pa so tisti, ki so jih dolžni izpolniti, če želijo ugodnosti - nadstandard.
Po zakonu so otroci dolžni izpolnjevati odločitve, ki jih starši sprejmejo v njegovem interesu. Upoštevati morajo navodila in nasvete staršev ter pomagati pri delih, ki so primerna njegovi starosti in zdravstvenem stanju. Naložena dela ne smejo ogrožati otrokovega izobraževanja. Otrok je dolžan živeti s starši oziroma tam, kjer oni to določijo. Vse to smejo starši doseči s samopomočjo, kaznimi in podobnim ravnanjem. Otrok po svojem 15. letu starosti mora v primeru, ko dela, prispevati za svoje izobraževanje in preživljanje.
Torej, če otroci ne izpolnjujejo svojih dolžnosti, jim smemo in celo moramo odtegniti »nadstandard«, nikakor pa ne hrane, obleke, prostora, sprejetosti, varnosti in ljubezni. Radi jih imejmo in vzgajajmo, to je vse kar potrebujejo, ostalo je nadstandard.
Želim vam zdravo in sr(e)čno v 2014!