Saj poznamo pregovor: »Kar se Janezek nauči, Janez zna!« Naši otroci rastejo v izredno kompliciran svet, zato je smiselno pričeti z učenjem zgodaj. Po korakih, korakcih in kapljicah, ker takrat, ko ne moremo biti več ves čas ob njih (in to je zdaj precej hitreje, kot je bilo včasih), preprosto ne morejo kar postati samostojni, če vse naredimo namesto njih in jih ne učimo samostojnosti temveč jih strežemo. Ne morejo biti odgovorni za nekaj, česar ne znajo! In so nemočni, kar ni dobro. Dolžni smo jih opremiti z veščinami, da bodo znali in zmogli. Čimprej, saj šele takrat lahko pričakujemo in zahtevamo tudi samostojnost ter odgovornost.
Vse pogosteje se dogaja, da otrok ob vstopu v šolo zna tuj jezik pa igrati na instrument, odplesati koreografijo, ne zna pa počakati ali prositi za nekaj kar potrebuje. Tega mu doma ni treba. Zdi se, da njegovi pomembni odrasli znajo brati misli, ne glede na vse odložijo svoje obveznosti in svojemu zakladu ustrežejo še preden si do konca kaj zaželi. Otrokom je tako zelo običajno, da so postreženi in vedno na prvem mestu, da jim še na misel ne pride, da bi moralo biti drugače
Po eni strani prav občudujem take starše in se ob tem sprašujem, od kod jim volja in energija, da to zmorejo. Po drugi strani me spreletava srh, ko opazujem, kako otroku tisti, ki ga imajo najrajši dolgoročno škodujejo, ko si v imenu ljubezni prizadevajo, da bi mu ustregli. Najhuje se mi zdi, da so ob tem pripravljeni tolerirati tudi popolnoma neprimeren odnos. Otroci svojih staršev preprosto ne spoštujejo, če jim kaj ni prav, na starše kričijo ali jih brcajo, še na miseln jim ne pride, da bi jih upoštevali in se prilagodili zahtevam. Tako se obnašajo tudi do drugih ljudi. Zato v skupini (vrtcu in šoli) nastopijo hude težave.
To lahko enostavno preprečimo. Prenehamo delati namesto otrok tisto, kar zmorejo sami in od njih zahtevamo odgovornost. Najprej »zase«, z večanjem samostojnosti pa njegove obveznosti povečujemo vse bolj »na široko«. Z učenjem samostojnosti pričnemo, hm, takoj! Jasno, to zahteva ogromno časa in resnično neizmerno potrpežljivosti staršev. Priznam! Zagotavljam pa tudi to, da se splača.
Da zna otrok počakati, je po mojem mnenju ena od pomembnejših stvari, ki jo moramo naučiti. Ko je še dojenček, bo ta čas kratek, z odraščanjem pa se mora krepko podaljšati. Najbolj pomembno se mi zdi, da otrok spoštuje zahteve svojih pomembnih odraslih. Med svoja pričakovanja/zahteve uvrstimo učenje odnosov s pomočjo uporabe osnovnega bontona (prosim, hvala, oprosti, pozdravljanje)in sodelovanje pri družinskih obveznostih. V povezavi z delitvijo dela v družini, bomo (na)učili otroka skrbeti zase in svoje stvari. Vsega tega otroka pričnemo učiti res zgodaj.
Res ne vem, zakaj bi morala mamica skrbeti, da bo leto in pol star otrok imel svojo dudo in stekleničko s seboj?! Takoj, ko se je sposoben samostojno premikati in uporablja za zadovoljevanje svojih potreb dudo ali stekleničko, jo bo znal tudi poiskati in kasneje pripraviti v svoj nahrbtnik/torbo. Najprej ga bomo na to sicer spomnili:»Gremo. Kje je duda? Prinesi stekleničko! Ali imaš (ne imamo!) vse?«in tako NAUČILI, kako se pripravi torba ali nahrbtnik za odhod od doma, potem pa … Če bo vedel, da dude ne bo, kadar za to ne bo poskrbel sam, se bo zagotovo potrudil, da je ne bo »pozabil«. V primeru, da boste zaradi tega obrnili avto, ker »ste jo pozabili«in boste tako za njegovo udobje poskrbeli vi, ne bo pripravljen prevzeti odgovornosti za to.
Morda menite, da pretiravam, vendar resnično verjamem, da se problem otrokove neodgovornosti prične pri takih na videz čisto nepomembnih malenkostih. Preden se zavemo, pakiramo prtljago najstniku, ki čisto zagotovo to zmore sam, vendar je ne bo, ker je v resnici ne zna, saj mu o tem ni bilo treba nikoli razmišljati, poleg tega ima veliko »pomembnejšega« za opraviti. Najbolje pa je, da je drug kriv, če česa v kovčku ni. Dragi starši, imejte se radi, svojega dela in odgovornosti imate že brez tega dovolj. Otroka NAUČITE, da SAMOSTOJNO OPRAVIJO, kar zmorejo sami, kar pričakujete MORAJO OPRAVITI in tudi PREVZETI ODGOVORNOST ZA TO.
Začne se pri dudi in nadaljuje pri šolskih potrebščinah. Otroci brez slabe vesti celo v 6. razredu mirno povedo, da nečesa nimajo, ker jim je mami to vzela iz torbe ali pa je ona pozabila dati notri. Tako mimogrede mame in očetje postanete odgovorni, da otrok nima, ne zna in ne ve. Ni naloga staršev, da vedo, kaj ima otrok za nalogo in kakšna je vsebina testa, to mora vedeti otrok. Naloga staršev je, da jih imamo radi in jim postavljamo meje.