Mediji so v zadnjem času spet polni prispevkov o nasilju v šolah in med mladimi. Kar je zelo prav! Gre za resen problem in ukrepanje je nujno. Hudo je, da se o nasilju VELIKO GOVORI, konkretno reševanje in ukrepi pa ... so večinoma neučinkoviti. Z izjemo tega, da vse več ljudi prepoznava manj vidne in zato nič manj, ampak prav zato še bolj, krute oblike nasilja, se zdi, da vse skupaj nič NE PRISPEVA K REŠEVANJU problematike.
Javna skrivnost je, da pravzaprav nimamo mreže, ki bi nasilnim otrokom (ki so taki z razlogom in ne sami po sebi!) nudila konkretno pomoč, ki jo potrebujejo. Strokovno pomoč in podporo potrebujemo tudi starši, vzgojitelji in učitelji. Nasilni otroci, to je dejstvo, potrebujejo pomoč, zdravljenje: sistematično in celostno obravnavo, vendar tega v večini primerov ni... Starši in učitelji tako hodimo od enega strokovnjaka do drugega strokovnjaka. Iščemo konkretno in učinkovito pomoč, nasvete in podporo psihologov, psihiatrov ter psihoterapevtov za otroke. In zdi se nam, da ostajamo sami, pred vrati. Starši in učitelji se zato po svojih najboljših močeh spopadamo z reševanjem težav, pri tem pa smo bolj ali manj uspešni.
Edini, ki se resno ukvarjajo s pomočjo »problematičnim otrokom«, so v zavodu Planina, kjer je na žalost prostor le za majhen del tistih otrok, ki potrebujejo psihiatrično in psihološko pomoč. Najbolj prizadeti otroci, ki nimajo »sreče«, da bi dobili prostor v tem zavodu, v akutnih stanjih pristanejo na psihiatričnih oddelkih za odrasle, potem pa se vrnejo nazaj domov in v šolo. Neustrezno vedenje se nadaljuje, saj primarni vzroki zanj niso odpravljeni, trpijo vsi vpleteni: otrok, vrstniki, starši, učitelji. Do naslednjega nenadzorovanega izbruha ...
Po drugi strani pa so naši potomci od sile »dobro« seznanjeni z različnimi oblikami nasilja! Prepoznajo ga tudi tam, kjer ga ni. Skrajno prizadevno in (pre)pogosto tudi učinkovito nas prepričujejo, da se nad njimi izvaja nasilje, ko od njih zahtevamo, da:
- pospravijo svojo sobo,
- sodelujejo in pomagajo pri gospodinjskih opravilih,
- napišejo domačo nalogo,
- gredo spat ob določeni uri ...
Preprosto, ko pričakujemo ali si celo drznemo zahtevati, DA NAS UBOGAJO! To NI NASILJE, TO SO otrokove DOLŽNOSTI in VZGOJA ZA ŽIVLJENJE. Zaskrbljujoče je, da mladi mojstri manipulacije (pre)mnoge starše tudi prepričajo, da je res hudo in nasilno do otroka, če mora delati tisto, kar mu ni všeč. In mu ni treba opravljati njegovih obveznosti. In biti odgovoren. In mu ni treba odrasti. No, tu pa resen nastane problem. Telo dozori, odrasti - dozoreti bi moralo tudi mišljenje in čustvovanje, razvita bi morala biti odgovornost. Pa ne bo! Dobili bomo odraslo osebo, ki bo nezrela, čustveno nestabilna in neodgovorna brez delovnih navad. Si to želimo?