Čredni nagon pač deluje in zdrava pamet tudi, priznam, cene so v času razprodaj vsaj odtenek prijaznejše, zato kljub vsem zadržkom, kadar RES KAJ POTREBUJEM, zaidem v tiste bleščeče trgovine. Vedno upam, da bom uspela najti kaj spodobnega, za normalen denar in v številki za konkretno žensko, ki nima 80+ let. No, bolj ali manj misija nemogoče, razen, če ti ustreza slog šotorskega krila ...
Bolj hudo kot, da na razprodajah praviloma ne uspem kupiti ničesar, zato to kupim, in hudo preplačam, kasneje po redni ceni, je dejstvo, da me iz leta v leto bolj moti otroško rjovenje, tuljenje ter izsiljevanje. Kaže, da sem že čisto poklicno deformirana, verjetno bi me večina označila za nevrotično, kar se za gospo po dvajsetletnem delu v šoli pravzaprav spodobi, saj očitno zaznam prav vse izpade v svoji bližnji in daljni okolici. Enostavno jih ne morem spregledati.
Zdi se mi, da povsod kamorkoli pridem srečam kakšnega otroškega puntarja z nemočnimi starši. Kadar ni v celoti tako, kot so si zamislili, mulčki in mulice tulijo, cepetajo, mlatijo in zmerjajo svoje starše. "Neeeeeee, jaz hoooooooočem to!" "Noooooočem tega!" "Ne maaaaraaammmmm teeeeeee!" Starši pa to stoično poslušajo ali se celo trudijo pomiriti situacijo tako, da ugodijo svojemu sončku, za vsak slučaj, da ne bi imel kakšnih travm v kasnejšem življenju.
Tega preprosto ne zdržim in zapustim prizorišče, dobesedno pobegnem iz trgovine ali lokala. Če bi ostala, bi se KOT PEDAGOG, tako kot ob težavah na šolskem hodniku, MORALA VMEŠATI, ustaviti otroke in staršem pojasniti, da TO NI V REDU in TAKEGA VEDENJA OTROKU NE SMEJO DOVOLITI.
Zavedam se, da izven šole nimam te pravice in moram spoštovati družinsko avtonomijo, zato si poseganja v njihova ravnanja ne smem dovoliti, če me še tako moti. Zato grem! In napišem.
Zakaj me tako izsiljevanje in teroriziranje tako hudo moti? Moti me toleranca do nasilja, zgoraj opisano ni nič drugega kot NASILJE OTROK NAD ODRASLIMI, ki ga odrasli dopuščamo! Otrokove pravice in spoštovanje otrok je zadeva, ki se je v praksi strašno izpridila. Ne le odrasli, tudi otroci so dolžni spoštovati druge, najprej starše, potem še ostale ljudi, s katerimi bivajo in se srečujejo. Preprosto ne smejo kričati, metati stvari ali se loviti na javnih mestih, ker s tem motijo ostale. Pravila v družbi so jasna, spoštovati jih moramo vsi, tudi otroci. Tega otrok enostavno ne prosimo in ne pojasnjujemo, TO MORAMO OD OTROK ZAHTEVATI, dokler smo zanje odgovorni mi.
Otroci od staršev ne morejo zahtevati stvari, s katerimi se starši ne strinjajo. V družini otroci ne smejo imeti take pozicije, ker preprosto ne (z)morejo prevzeti odgovornosti za svoje neralne odločitve in njihove posledice.
Jasno je, da si smejo želeti, smejo prositi in povedati, kaj bi radi ... odrasli pa jim lahko ugodimo ali pa tudi ne. Na tak način jih tudi vzgajamo, da razumejo, da vsega ne moremo imeti, da ima vsako ravnanje svoje posledice. Prav je, da v varnem zavetju družine spoznajo, da ni pametno imeti prevelikih, nerealnih želja, sicer bodo v življenju nesrečni in da mora kakšna želja ostati neizpolnjena. Otroci morajo začutiti, da smo jim ugodili, ker smo se tako odločili, ker menimo, da si s svojim odnosom do nas in okolja to zaslužijo.
Beseda hočem, mora v naših glavah prižgati rdečo luč. Kadar otroci HOČEJO, potem v odnosu nekaj ni v redu. HOČEM je beseda, ki je ne SMEMO UPORABLJATI DRUGAČE KOT ZAHTEVO ZASE: "Hočem to narediti!" "Hočem biti dober!" "Hočem zmagati!" "Hočem biti uspešen in zadovoljen!"
In jaz HOČEM NAKUPOVATI V MIRU pa ne morem, zato sovražim nakupovanje ... Se vam zdi, da pretiravam? Je kriva moja poklicna deformacija ali je teh scen v resnici iz dneva v dan več?!