Majhni otroci si želijo marsikaj narediti sami. Cepetajo in kričijo: »Jaz hočem …! Sam/a bom!« Mi pa jih vztrajno prepričujemo, da ne (z)morejo, da so še premajhni, da ni časa, da je nevarno … kar v vsakdanjem življenju pogosto celo drži. Problem našega časa je, da se nam ves čas nekam mudi. Aktivno vključevanje otroka v vsakdanje dejavnosti pa zahteva čas, pri majhnem otroku resnično veliko časa, dobršno mero organizacijskih spretnosti in brezmejno potrpežljivost. Vsega tega pa nam, odraslim, po dolgem delovnem dnevu praviloma kronično primanjkuje, kar je seveda popolnoma človeško.
Raje naredimo sami, ker: je hitreje, bolje opravljeno in pogosto tudi bolj varno. Tako otroka zjutraj oblečemo, umijemo in mu na hitro zavežemo čevlje, vzamemo njegove stvari, čeprav vse to ZNA in ZMORE že sam, potem ga nabašemo v avto, ker ni časa za sprehod do vrtca, ob povratku domov pa hitro skuhamo obed, pripravimo mizo, pospravimo posodo in smo najbolj veseli, če se otrok ta čas, ko imamo veliko dela, »sam zaposli«. Na tak način, zagotovo ne namenoma pa vendarle, lastnim otrokom in našemu odnosu z njim, žal, izjemno škodujemo.
Ob sodelovanju z nami pri vsakdanjih dejavnostih se namreč, kar tako mimogrede, vzpostavljajo odnosi. Skupna dejavnost starša in otroka je krasna priložnost za pogovor o tem, kako smo preživeli dan, kako se počutimo, izvemo tudi, če in kaj otroka skrbi, česa se veseli, kaj si želi …
S tem, ko delo opravimo sami in otroka izločimo iz skupnih aktivnosti, sebi in njemu odvzamemo priložnost za vzpostavljanje kakovostnih odnosov pa tudi edini način učenja pomembnih vsakdanjih domačih opravil z opazovanjem in poskušanjem. Če otroka ne naučimo, kako pomembno je sodelovanje in opravljanje domačih opravil, za to ni sam kriv. Niti ne gre pričakovati, da bo odgovoren, če mu odgovornosti sploh ne prepustimo. Otrok se, ko ga »razrešimo« zadolžitev, zaposli po svoje, če imamo srečo s kakovostno igro, večinoma pa z gledanjem televizije in igranjem računalnika, kar od njega ne zahteva nobenega napora ali aktivnosti, ki bi jo on občutil kot obremenitev. Mulčki so pametni, zato sčasoma prenehajo vztrajati, da bodo karkoli naredili sami. Zakaj bi? Saj jim vztrajno, dnevno dokazujemo, da v resnici ne potrebujemo njihovega sodelovanja. Preverili so že, da je bolj fino, če lahko delajo, kar hočejo, verjamejo tudi, da njihovo sodelovanje pri domačem delu ni pomembno, saj smo jim ničkolikokrat dokazali, da gre tudi brez njihove pomoči.
Najbolj problematično je, da vztrajajo pri tem, da so premajhni, premladi in ne zmorejo tudi, ko to že zdavnaj ni več res. Uspešno so se naučili, da se lahko izmuznejo delu, če »ne znajo« in »bodo potem«, saj imajo izkušnjo, da starši prej ali slej popustimo in naredimo namesto njih, oni imajo mnogo več časa za zabavo. Izgovarjajo se, da »ne zmorejo« ali preprosto »nimajo časa« za vsakdanje obveznosti, ker imajo ogrooooooomno dela za šolo, imajo trening ali pa so že dogovorjeni prijatelji … Niso več pripravljeni trošiti svojega dragocenega prostega časa zato, da bodo opravljali dolgočasna domača opravila.
Če hočemo, da bodo naši otroci postali odgovorni, jim moramo odgovornost naložiti. Pojasniti, kaj pričakujemo od njih in zahtevati, da bodo dogovorjeno odgovorno opravili. Za to bomo potrebovali vse tisto, za kar »nismo imeli časa«, ko so bili majhni: dobršno mero organizacijskih spretnosti in brezmejno iznajdljivost pri ustvarjanju zoprnih posledic, če naša pričakovanja ne bodo izpolnjena, kot je bilo dogovorjeno. Otrok mora iz posledic, ki bodo sledile njegovi neodgovornosti, ugotoviti, da se »bolj splača« opraviti nalogo, kot se ji izmakniti. Odgovornost mora rasti s samostojnostjo. Bolj kot je otrok samostojen, več mora imeti odgovornosti. Vzgoja za odgovornost poteka ves čas, neopazno in po kapljicah, prične že v plenicah, konča pa pravzaprav nikoli. O tem pa več naslednjič!