"Brez muje se še čevelj ne obuje."
"Kdor ne dela, naj ne je."
"Vse, kar lahko dosežeš brez truda in dela, nima prave vrednosti."
Sporočilo je jasno, mar ne?! Bojim pa se, da odrasli, sicer nehote pa vendarle to dnevno počnemo, čisto preveč skrbimo za izpolnjevanje bolj ali manj smiselnih želja naših potomcev. Pogosto njihove želje presegajo možnosti ampak tega niti ne izvedo, ker to pred njimi skrbno skrivamo. Zakaj? Jasno, da ne bodo razočarani, žalostni in nesrečni, saj si vsi želimo srečne in zadovoljne otroke. Če je le mogoče, ugodimo vsem njihovim muham in le redki otroci se morajo potruditi za stvari, ki si jih želijo."Vsi imajo pa bo imel tudi moj!" S tem jim na dolgi rok izjemno škodujemo. Ne dobijo pomembne izkušnje, da preprosto ni dovolj, če si nekaj še tako močno želimo ampak se je potrebno za izpolnitev svojih želja potruditi. Zakaj vendar to počnemo?
Silna ljubezen preprosto ne more in ne sme biti odgovor na to vprašanje. Nikogar ni mogoče zaščititi pred neugodnimi izkušnjami! Roko na srce, v resnici je od nas precej neodgovorno, da si tako zelo prizadevamo otrokom prihranili razočaranje in naredimo praktično vse kar je v naši moči, da bi izpolnili njihove želje. Na tak način jih dobesedno okrademo za najboljše možno naravno učenje - učenje iz izkušenj. Preprečimo jim najbolj kakovostno pridobivanje znanja in veščin za življenje. Kje drugje bi se lahko tega naučili? Jim bo kaj lažje sprejeti razočaranje, ko bodo starejši? V službi? Jih imamo res radi, če jih ne naučimo, da moramo za izpolnitev svojih želja predvsem sami kaj storiti? Pred življenjem jih ne moremo zaščititi! Prej ali slej bodo razočarani. Zna biti, da tudi nad nami, odraslimi. Spoznali bodo, da jih na to nismo pripravili, ker jih nismo naučili, kako naj se z razočaranjem spopadejo. Upravičeno bodo jezni na nas!
Dolžnost odraslih je, da jih naučimo, če nam je to všeč ali ne, da so nekatere naše želje in pričakovanja preprosto prevelika. Naučiti jih moramo, kako se spopasti s tem, da vsega pač ni mogoče dobiti, imeti, doseči. Da se je včasih potrebno odreči željam ali pa jih vsaj prilagoditi okoliščinam in to niti slučajno ne pomeni, da je konec sveta in bi morali biti zato nesrečni. Vsi odrasli to vemo! Preprosto ne razumem od kod taka silna želja, da bi to življenjsko resnico skrivali pred otroki?
Zadnjič sem otrokom zgoraj opisano poskušala pojasniti v šolskih okoliščinah pa se bojim, da niso prav dobro razumeli... Ni dovolj, da si ŽELIŠ dobro oceno, zanjo se MORAŠ POTRUDITI (delati): sodelovati, se učiti, delati vaje in domače naloge, priti k dopolnilnemu pouku, poiskati dodatno razlago. Upati (in moliti), da boš dobil same take naloge, ki jih znaš rešiti, običajno ne pomaga, ker, glej ga šmenta, učitelji VEDNO "najdemo" prav tisto snov, ki ni usvojena. Smo se pa strinjali, da včasih poleg znanja pride prav tudi nekaj sreče!