Prava sreča je, da smo ljudje prav zaradi preživetvenega nagona narejeni tako, da hitro, no, vsaj mnogo prej, pozabimo tisto slabo, neprijetno in dolgočasno, dobro pa si zapomnimo dobro in tisto, kar smo doživeli kot lepo in z veseljem vedno znova podoživljamo. Sčasoma sicer kakšna podrobnost uide in jo malo prilagodimo, umetniška svoboda bi lahko rekli temu, osnovni dogodki pa ostajajo ...
Ste kdaj razmišljali, katerih učiteljev se bolje spomnite, tistih slabih ali tistih z veliko začetnico?! Jaz se sicer (še) spomnim profestorice, ki bi jo mirno lahko uvrstila v tisto kategorijo ljudi, ki so resnično zgrešili poklic, vendar se niti slučajno ne morem spomniti njenega priimka ali imena, še manj kako je izgledala. Na drugi strani pa se zelo dobro spomnim profesorice, ki se je po mojem dijaškem mnenju za svoj poklic rodila. Zakaj tako mnenje? Izpolnjevala je vsa moja pričakovanja o tem, kakšen je dober pedagog.
Menim, da je dober pedagog vzor svojim učencem tako v besedah kot ravnanjih. Ona je bila taka. Veljala je za strogo, beri zahtevno, a pošteno. Težko bi rekla, da smo se je bali, ker se nismo. Spoštovali smo jo, ker smo čutili, da ji je mar za nas, da tudi ona spoštuje nas, kljub našim najstniškim izpadom. Vedno je bila urejena. K pouku je prihajala točno in nanj je bila vedno pripravljena. Kakovostno pripravljene teste je vrnila naslednjo učno uro. Imela je ogromno strokovnega znanja o svojem predmetu, danes vem, da tudi o učnih metodah in didaktiki poučevanja, saj je učne vsebine posredovala tako, da je pritegnila našo pozornost. Veliko nam je dala in posledično od nas tudi veliko zahtevala. Bila je dosledna v svojih zahtevah in pričakovanjih do nas. Nikoli ni popuščala pri ocenjevanju in ni delala razlik med učenci. Pravila "igre" so bila jasna. Zahtevala je znanje, delavnost in disciplino, to je znala tudi doseči. Ocena je bila skladna s prikazanim znanjem, ukrepi pa s kršitvijo dogovorov. Ni bilo pomembno, če si imel "pomembne starše", si bil poslušen ali ne, bojevnik z negativnimi ocenami ali odličnjak. Dobil si tisto, kar si zaslužil.
Zadnjič je bilo na govorilnih urah moji kolegici očitano, da je premalo materinska do svojih učencev. Pa to ne v prvem razredu, da ne bo pomote, temveč v osmem. Priznam, malo me je zmedlo, da ne rečem šokiralo! Starši od učitelja, ki poučuje njihovega najstnika pričakujejo, da bo poleg vsega zgoraj naštetega do svojih (od 24 do 180 učencev, odvisno od tega kaj poučuje) tudi materinski oz. očetovski. Zdi se mi, da so tile starši malo pomešali posamezne vloge in naloge pomembnih odraslih. Jaz si namreč, vsem spremembam v šolstvu navkljub predstavljam, da je moja prednostna naloga poučevanje in vzgoja v skupini. Sicer dopuščam možnost, da sem čudna jaz, saj sem bila, priznam, do svojih dveh dečev zahtevna, mnogokrat bolj učiteljica kot mama. Pa jima to očitno ni prav hudo škodovalo, ker sta obe prima punci! Vseeno pa me zdaj res hudo zanima ... ni fino biti čuden: "Kaj vi pričakujete od vzgojitelja/učitelja? Kakšnega vzgojitelja/učitelja si želite za svojega otroka? Kakšne znanja in spretnosti bi moral imeti, da bi postal za vas oz. vašega otroka vzgojitelj/učitelj z veliko začetnico?" Prosim, zapišite ...