Grozljivo je, ko prideš v lokal in tam vidiš simpatično družinico, potem pa opaziš, da se ves ta dragocen, skupen, čas med seboj ne pogledajo in še manj pogovarjajo … Vsak posamezni član je priklopljen na svojo super sodobno pripravo in se poveže v Svet. Oče strmi v računalnik, mama »lista« po tablici, otroka pa sta zatopljena vsak v svoje elektronsko čudo v obliki tablice ali pametnega telefona. Spregovorijo le s strežnim osebjem, ko naročijo in plačujejo račun. In potem odidejo s praznim pogledom. Za zjokat žalostno. »Si res nimajo ničesar povedat?« me črviči po drobovju. Vedno znova se komaj zadržim, da ne stopim k mizi in jih to ne vprašam kar direktno.
Pa si ne upam … mi je nerodno, ker bi se »vtikala«, kot se to sicer spodobi za učiteljico … ampak nisem v šoli in verjetno ni na mestu, da vzgajam starše. Ali pač!? Kaj pa vi menite?