Na srečo gre za iluzijo, v realnem življenju preverjeno drži, da ni denarja na svetu, s katerim bi lahko kupili zdravje, srečo in dobre odnose. Vsaj pri tem življenjsko najpomembnejših stvareh ni mogoče prikrajšati ljudi, ki so že tako ali tako na robu preživetja. Ljubezni, dobrih odnosov in posledično sreče ni mogoče odvzeti ali zaračunati, niti niso odvisne od našega premoženjskega stanja.
Prav nič ni narobe, če nismo popolni starši. Popolnost preprosto ne obstaja, naše "napake" so le dokaz, da smo normalni in ne artikli sodobne proizvodnje. Ljudje z lastno osebnostjo in z vsemi svojimi lastnostmi! S kakšnim kilogramom preveč, eno ali dvema nezdravima razvadama, z gubami, ki pritičejo naši starosti, sem ter tja neurejeno pričesko, s svojimi muhami in mušicami pa še čim. Juhu, za nepopolnost, to je tisto, kar zagotavlja življenju zabavnost in nepredvidljivost! Zelo prav in edino normalno je, da nismo popolni. A si predstavljate, kako salamensko dolgočasno bi bilo življenje, če bi bili vsi in vse popolno?!
Človeško se je motiti in delati napake. Včasih se starši res narobe odločimo ampak to niti slučajno ne pomeni, da svojih otrok nimamo radi ali jim hočemo škodovati. Vse kar moramo starši dati svojemu otroku je spoštovanje, ljubezen, skrb za osnovne življenjske potrebe in varnost, vse ostalo je nadstandard.
Starši imamo pravico biti kdaj utrujeni in slabe volje, se ne obremenjevati s tem, da je stanovanje v razsulu ali se je kosilo sfižilo, zanemariti vrt, ker smo raje šli na družinski izlet. Vse je v redu z nami, če ne pogrešamo otrok, ko so v šoli v naravi in si privoščimo dan samo zase. To niti slučajno ne pomeni, da svojih otrok ne maramo, verjemite, v družbi prijateljev nas prav nič ne pogrešajo. Nič ni narobe z nami, če si kupimo malo dražjo torbo, ki si jo že dolgo želimo, namesto, da damo mulčku denar za mobilni telefon, ki si ga je zaželel zato, ker mora nujno imeti boljšega od sošolca. Pravzaprav dokazuje, da, predanosti družini navkljub, še vedno spoštujemo tudi sebe in svoje potrebe. Vsi moramo biti kdaj pa kdaj pocrkljani!
Prava figa, če srajca, ki smo jo pravkar oprali, ni tako bela kot sosedina in se naša okenska stekla ne bleščijo tako kot tista tam, čez cesto. Pomembno je, da smo srečni, kaj si mislijo drugi, ni naš problem. Vseeno se moramo zavedati, da so »srečne in popolne družine«, ki jih občudujemo v reklamah, sestavljene iz igralcev in da njihovo snemanje traja precej dlje kot reklama sama. Snemajo toliko časa, da je vse popolno! Verjetno si ne želite, da bi se vaši otroci svojega otroštva spomnili le po tem, kako niste imeli nobenega časa, vendar pa je bilo perilo in stanovanje vedno brezhibno urejeno!
Radi se in jih imejmo z vsemi napakami vred. To vse nas dela enkratne in neponovljive, ponosne in zadovoljne. Otroci sprejmejo svoje starše take, kot s(m)o. Zaradi naših napak nas nimajo nič manj radi. Tudi kadar ni čisto po njihovo, ko jim postavljamo meje in se z nami prerekajo, v resnici le preverjajo, če resno mislimo in točno vedo, da jih imamo radi, zato upravičene kazni sprejmejo brez resnih zamer. V resnici nam otroci zamerijo le, če smo nedosledni, do njih krivični ali delamo razlike. In, kot pravi Adi: "Ne se bat!" Odločiti se moramo tako, kot mi menimo, da je prav.