Z žepnino lahko svoje potomce (na)učimo, da je denar treba zaslužiti in tudi to, da ga hitro zmanjka, kadar ga ne trošimo smotrno. Izredno pomembno je, da na lastni koži začutijo, da ga je težje zaslužiti, kot potrošiti. Da so celo »na kartici« in bankomatu sredstva omejena. Če denarja ni, ga ni, ne glede na to, kako zelo si kaj želimo ali še huje, potrebujemo. Zato seveda potrebujejo »svoj denar« in z njim povezan lasten račun. Našim mulčkom mora biti kristalno jasno, da je žepnina nadstandard in ne nekaj, kar jim pripada. Če želimo s pomočjo žepnine vzgajati, je naši sončki niti slučajno ne smejo prejemati zgolj zato, ker so naši otroci. Damo jim jo zato, ker se mi tako odločimo in jo lahko iz popolnoma enakih razlogov tudi odvzamemo.
Ko se odločamo, da bomo sponzorirali žepnino, najprej razmislimo, zakaj, potem pa še, kakšen je primeren znesek. Kriteriji ali razlogi za odločitev za žepnino morajo biti jasni! Najprej nam, potem pa tudi otrokom. Ne pripada jim, morajo si jo zaslužiti. Starši denar zaslužimo tako, da delamo. Res ni nobenega pametnega razloga, da to ne bi veljalo tudi za naše ljube otroke. Prepričana sem, da ga ni delodajalca, ki bi vam nakazoval plačo zgolj zato, ker ste njihovi zaposleni! Tudi sponzorji natančno vedo, zakaj nakažejo sredstva in praviloma to ni dobrodelnost …
Žepnina naj ne bo plačilo nekih opravil v smislu: 1 € za dobro oceno, 2 € za sesanje stanovanja, 1 € za odnašanje smeti, 1 € za pranje avtomobila … Razen v primeru, da želimo vzgojiti malega kapitalista, ki bo delal samo še tisto kar se (mu) splača, tistega kar se mora in je prav opraviti pa ne bo hotel. Posledice »plačevanja« tistega, kar bi otrok tako ali tako moral delati, se slej kot prej pokažejo tudi pri njegovih šolskih obveznostih. Kaj hitro bo namreč ugotovili, da se učiti ne splača, zahteval bo vse višje zneske za vse nižje rezultate. Moja sošolka v srednji šoli, je na tak način, od svojih brez dvoma premožnih staršev, dobila čisto nov lasten avto zato, ker je v drugem poskusu izdelala tretji letnik brez popravnega izpita! Še zdaj me zmrazi, ko pomislim, kako ji je bilo to popolnoma logično in normalno in kako nemočni so morali biti njeni starši v odnosu s hčerko...
Znanja in posledično dobrih ocen tak otrok preprosto ne (z)more razumeti kot nagrado in plačilo za svoje delo. Zanj je plačilo lahko samo denar, v trgovini se za znanje ne dobi ničesar! Vzgojili bomo idealnega potrošnika za sodobno družbo, ki bo prav vse v življenju meril v denarju: ljubezen, srečo in uspeh. Tega pa si zagotovo ne želimo!
Z otrokom v izogib takim težavam sklenemo enostaven dogovor v smislu: »Če bo v šoli in doma tako kot mora biti, dobiš žepnino tega in tega v mesecu.« Kako mora biti, katera so otrokova pričakovana domača in šolska opravila ter kakšne odnose pričakujemo, je najbolj pomemben del naše odločitve za žepnino in dogovora z otrokom. Jasno je, da z njo ne smemo »izsiljevati« in otroku ob vsaki malenkosti groziti z odvzemom. Namenjena naj bo vzgoji za življenje. Če je otrok kaj uničil zaradi objestnosti, naj to nadomesti in kupi s »svojim« denarjem. Tudi nakup novega dežnika, copat ali ključa, namesto izgubljenega z lastnimi sredstvi pomaga, da postane otrok odgovornejši. Z odraščanjem in povečevanjem odgovornosti povišujemo tudi žepnino, vendar ne pretiravajmo. Realno ocenimo, koliko denarja naš otrok »potrebuje« za svoje najstniške potrebe. Razliko med žepnino in morebitnimi večjimi željami naj dopolni z lastnim delom, ki pa ne sme vplivati na šolsko delo. Kadar to ni mogoče, bo pač prisiljen zmanjšati svoje želje in pričakovanja.
Ne morem razumeti, zakaj mnogi starši menijo, da otroku žepnine ne smejo odvzeti ne glede na otrokov odnos. Ker so jo obljubili? Ker otroku žepnina pripada? Ker jo »imajo vsi«?
Otroku s tem, ko mu izročimo žepnino, predamo tudi odgovornost za to, da jo obdrži oz. si jo zasluži. V primeru, da te odgovornosti ne zmore, žepnino preprosto moramo ukiniti.