Zanimivo je, da je teh sestankov vseh po vrsti groza. Staršev in učiteljev. Starši s(m)o v stiski s časom, sploh če je v družini več šoloobveznih otrok, saj se število teh sestankov preprosto pomnoži s številom potomcev. Učitelji za to stisko vemo, razmišljamo, kako bi vse skupaj olajšali, skrajšali pa nekako ne upamo in ne znamo. Nebodijihtreba roditeljski sestanki so potrebni, da se srečamo, spoznamo in sodelujemo vendar ...
Poraja se vprašanje, kako jih spremeniti v prijetno, uporabno in prebavljivo obliko tako za starše kot učitelje.
Učitelje seveda skrbi, da bi kaj pomembnega izpustili, da kakšne zadeve pomembne za starše ne bi povedali, zato se mrzlično pripravljamo in za roditeljske sestanke pripravimo vse mogoče informacije, ki bi naše starše utegnile zanimati. Jasno nam je in predvidevamo, da vseh staršev res ne bo zanimalo vse, vendar moramo upoštevati "vse okuse". Nekaterih staršev ne zanima učni načrt in potrebščine, zanima pa jih podroben program šole v naravi vključno z jedilnikom, druge zanima šolski prevoz, tretje le interesne dejavnosti, četrte kriteriji ocenjevanja ... V tem grmu tiči zajec. Kolikor staršev, toliko vprašanj. Ko to sestavimo, se (nam) zdi, da je treba povedati vse.
Ob kupu informacij, ki jih želi posredovati staršem v vsaj približno človeškem času, učitelj komajda utegne zadihati, kaj šele pustiti staršem do besede. Je to sploh (še) roditeljski sestanek? Morda bi ga morali preimenovati in ga imenovati razrednikov sestanek? Ste zadovoljni s takimi roditeljskimi sestanki? Če bi imeli možnost vplivati na vsebino in potek roditeljskega sestanka, bi ... Prosim, delite nadaljevanje povedi z nami.
Morda nam skupaj nebodihjihtreba sestanke vendarle uspe spremeniti v prepotrebne - KOMAJJIHČAKAMO roditeljske sestanke.