Vsekakor silno kompleksen žulj vreden temeljitega razmisleka in ukrepanja. Dejstvo je, da je nasilje bilo, je in bo, kar seveda ne pomeni, da se z njegovim preprečevanjem nima smisla ukvarjati. Nasprotno!
Vsak odriv, udarec in grda beseda še ni nasilje. O nasilju govorimo, če se ponavlja in je namen dejanja ponižanje, osramotitev žrtve. Ocena o tem, kaj je nasilje, je lahko subjektivna.
Tudi meja med razigranostjo ali nagajivostjo ter nasiljem je silno tanka. Zabavno mikastenje se hitro lahko prevesi v nasilje in jok.
Pogosto zelo težko z gotovostjo določimo, kdo je nasilnež in kdo žrtev. Tisti, ki je na tiho in na drobno izzival nekoga že cel dan ali tisti, kateremu so po celodnevnem pikanju popustili živci in je provokatorja oklofutal …
Osebno se mi zdi, da nasilja v šolah v resnici ni več kot nekoč. Drži pa, da se pojavlja v drugačnih oblikah, da ga ne dopuščamo in smo nanj bolj pozorni. Predvsem se o njem več govori. To je zagotovo posledica tega, da se z njim sistematično ukvarjamo. Menim, da gre bolj za občutek, da je nasilja več, ker ga vsi po vrsti precej bolje zaznavamo in aktivno ukrepamo. Več ukrepov pa ne pomeni več nasilja! To je podobno, kot bi trdili, da se po svetu mnogo več dogaja, ker več vemo, saj imamo o dogodkih po svetu mnogo več informacij, kot smo jih imeli pred sodobno tehnologijo.
Spomnimo se … Včasih je bilo čisto običajno, da je ob neustreznem vedenju otrok »ujel« kakšno »vzgojno« ali je bil zmerjan. Vsi po vrsti (otroci in odrasli) smo menili, da tako mora biti in je tako tudi prav. Če je kaj stokal, je bil odziv praviloma tak: »Si že iskal!« in »Naslednjič pa …« ali »Že ve(š), zakaj te je!« Nihče niti pomislil ni, da bi to lahko bilo nasilje. Temu se je reklo vzgoja ali odraščanje, odvisno od priložnosti.
Danes temu ni več tako. Vemo, da je nasilje nesprejemljivo. Na šolah se zavedamo problema nasilja in o preprečevanju učimo tudi otroke. Pripravljamo tematske delavnice, igramo igre vlog in preigravamo socialne igre. Pri tem smo seveda bolj ali manj uspešni. Uspešnost delovanja je v veliki meri odvisna od usklajenosti in sodelovanja staršev in šole.
Večina današnjih otrok ve, da je nasilje zloraba moči! Zavedajo se svojih pravic in vedo, da jih nihče ne sme siliti, da bi naredili nekaj, česar ne želijo. Učenje o pravicah, brez omenjanja dolžnosti in odgovornosti vsakega posameznika, nam zdaj kaže svoje zobe. Pozabili smo jih (na)učiti zelo pomembnega dejstva, da vztrajanje pri določenih pravilih in zahtevah ni nasilje. Da je določene stvari v življenju potrebno opraviti tudi, če nam niso všeč in jih ne želimo. Prišli smo že tako daleč, da nekateri otroci menijo in dejansko verjamejo, da je nasilje nad njimi, ko morajo v šolo, doma opraviti hišno opravilo ali napisati domačo nalogo,
Zavedati se moramo, da so socialne spretnosti otrok zaradi našega načina življenja mnogo slabše kot nekoč. Nekdaj s(m)o otroci ob igri na dvorišču kar spontano razvili socialne veščine in se v družbi vrstnikov, brez pomoči odraslih, (na)učili: kako se vključiti v igro, kako si deliti ali izmenjati, si pokazati naklonjenost, kako biti prijatelj, kako se (prav) odločati in si pomagati, kako sporočati svoje potrebe in reševati probleme, kako se postaviti zase, sodelovati in upoštevati pravila … Tam s(m)o spoznavali odnose v skupini ter sami iskali svoje mesto v družbi. Seveda s(m)o ob tem delali tudi napake, kar ni čisto nič narobe. Napake so del vsakega učenja! (Na)učili s(m)o se prilagajati v skupini vrstnikov, prevzemati svoje vloge ter svoj del odgovornost ter reševati konkretne probleme. Ni bilo odraslih, ki bi to delali namesto otrok. Hitro s(m)o osvojili, kdaj je bolje, da se spoštuje pravila in ne dela neumnosti, pa tudi komu ali čemu se je pametneje izogniti, da ne bo težav in »vzgojnih« ukrepov.
Take igre, neusmerjene in spontane, danes praktično ni več. Otroci sploh nimajo več možnosti, da bi se odnosov v skupnosti naučili v konkretnih življenjskih situacijah. Odrasli otroke ves čas vodimo in animiramo ter posledično nadzorujemo. V svoji silni želji, da bi vse potekalo popolno, jim ne zaupamo, saj se na tihem zavedamo, da so nesamostojni, zato jih ščitimo in kar je še huje, mi rešujemo njihove probleme. S tem nehote, pa vendarle, preprečujemo, da bi otroci lahko razvili lastne veščine prilagajanja skupini (okolju) in se naučili reševati konflikte. Kadar nadzora odraslih ni, to se seveda prej ali slej zgodi, se ob najmanjšem problemu spopadajo po svoje s tistim, kar imajo, kot vedo in znajo, praviloma egoistično.
Priznati si moramo, da smo jih sami naučili, da bomo mi vse uredili, zato ne prevzemajo odgovornosti za svoja ravnanja in niti nimajo občutka, da bi jo morali. Problem imamo mi, ne oni!
Nasilje je, dokler otrok ne naučimo drugače, naš problem. Za rešitev te godlje, ki jo je zakuhal način življenja v potrošniški družbi, katere del smo, vidim rešitev v naslednjih dejavnostih, da:
- otroke učimo socialnih veščin doma in v šoli tako, da otroci niso središče sveta (družine, oddelka), temveč samo njen enakovreden (ne enakopraven!) del, kateremu se morajo prilagoditi oni,
- ne rešujemo njihovih problemov ampak jih naučimo, kako jih rešijo sami,
- da ne toleriramo nasilja ampak vzgajamo za nenasilje pri čemer ne pozabimo, da je tudi otroško kršenje pravil in izsiljevanje nasilje (nad nami), ki ga moramo za vsako ceno ustaviti,
- otrokom vrnemo neorganiziran prosti čas za igro z vrstniki, kot smo je bili deležni mi (neusmerjeno in bolj ali manj nenadzorovano s strani odraslih), pri kateri se bodo socialnih spretnosti (na)učili sami.