Najmanj 100 krat sem čisto in popolnoma resno razmišljala, da bom zapustila šolstvo, ker jaz se pa tega ne grem več. Vsak, ki ima pet minut časa, mi pojasni, kako se uči in vzgaja, kaj se sme, kaj ne, saj očitno nimam najmanjšega pojma, kako se to počne. Takrat se zdi, da mi ni pomoči, sem pač popolnoma nesposobna za to delo in mi niti pedagoški študij ni pomagal. Če bi bila začetnica, bi tem očitkom zlahka verjela. Prava sreča, da je za menoj že nekaj pedagoških kilometrov.
Ko mu v službi očitajo nesposobnost, se običajen človek rahlo depresiven privleče domov, kjer prejme še kakšen dodatek, ko mu npr. njegov nadebudni najstnik pod vplivom tete Pubertete očitajoče razloži, da je čisto za svetom in sploh obupen starš. V takih okoliščinah, ko je že v osnovi vse na kupu, te jasno skoraj raznese od jeze in nemoči, ko še Najdražji, tisti, ki bi res moral vedeti, da ti je hudo, takole čisto mimogrede omeni, da bi bilo super, če bi v kuhinji uporabil malo več ustvarjalnosti. In takrat pomisliš: »Jebela cesta, res sem čisto nekoristen na tem svetu!«
Človek čisto resno začne premlevati, zakaj bi se sploh trudil, če od vsega truda ni nič, zato obupuje in se znajde v strašni stiski. Najraje bi kar izginil, kar nekam. Stran! Od vsega! Saj bodo očitno vsi srečnejši … Črviček vesti pa grize in drega, vrta po človeku, kaj še bi lahko naredil, da bi bilo drugače. Veselje in motivacija za delo ter družinsko življenje počasi zamira. Preden se zavemo, začnemo odštevati dneve, ki jih moramo še preživeti. Eni, žal mi jih je, obupajo, drugi se borijo, na pomoč jim priskoči nagon po preživetju, domači ali prijatelji.
Skoraj, skoraj se je tovrstno sprijaznjenje, da je življenje pač tako, zgodilo tudi meni. Življenje pač ni pravljica, kajne?! Prav nihče ni hotel razumeti, da sem lahko obupana in nesrečna. Ne domači, ne sodelavci, zdi se celo, da je bilo nekaterim celo všeč, ker so se ob meni počutili še sposobnejši in uspešnejši. In to me je neskončno jezilo! Vedela sem, da tako ne gre več naprej in da moram nekaj narediti …
Morda je čas, da zamenjam službo. Ampak jaz še vedno rada poučujem, svoje delo pravzaprav obožujem. In kaj storijo mame, ko jim postane družina tako odveč, da bi kar nekam šle? Saj mi niso odveč, v resnici imam svoje rada, ne morem kar oditi. Tega pač ne gre spreminjati, zato sem skrajno obupana brskala po knjižnici in iskala rešitev za "brez izhodno stanje", ki bi mi pomagala dostojno preživeti. V službi in tudi privatno. Nisem se hotela vdati. Ne, nočem biti nesrečna in jezna do konca življenja. To nisem jaz. In pika!
Ne boste verjeli, odkrila sem knjigo, ki mi je dejansko pomagala odkriti, kje tiči moj problem. Premaknili so moj sir!!! Zato sem ga šla iskat in ga tudi našla. Prepričana sem, da ga lahko vsak, če le želi. Toplo priporočam v branje vsem enkratno knjigo, ki je v trenutkih nemoči pomagala meni in preverjeno tudi mojim prijateljem in znancem. Življenje je lepo in, roko na srce, brez vsakdanjih težav in raznih bolj ali manj zahtevnih življenjskih preizkušenj, bi znalo biti čisto preveč dolgočasno. Dr. Spencer Johnson v svoji knjigi Kje je moj sir? (Who moved my cheese?) na preprost in zabaven način pojasni sicer izredno zapletene značajske lastnosti, zakaj s(m)o nekateri v življenju srečni, drugi nesrečni tretji hitri in četrti bolj previdni... Potolaži nas, da smo vseh sort in pravzaprav nismo krivi, če ne moremo iz svoje kože, lahko pa vsaj poskusimo.
Mene je s svojim pisanjem prepričal, da sem izbrskala svoje stare teniske iz omare življenja in se podala na novo postajo po svoj sir. Sir je metafora vsega, kar si v življenju želimo: služba, partner, denar, hiša, stanovanje, svoboda, zdravje, spoštovanje, duševni mir, prosti čas, prijateljstvo... Toplo priporočam, da si preberete zgodbo o dveh miškah in dveh človečkih, ki tekajo, vsak na svoj način po labirintu življenja, kjer iščejo svoj kos sira. Tako vam bo bolj jasno, zakaj delamo, kar pač delamo in smo kakršni smo.
O mojem srečanju z dr. Glasserjem in njegovimi življenjsko uporabnimi nasveti za pobiranje s tal pa v naslednjem zapisu.