Zadnjič sem po službi meditirala ob kavici in preprosto ni šlo, da ne bi slišala razgovora dveh mladih žensk blizu 30-ih. Očitno dobri prijateljici, sta debatirali o tem, zakaj se še nista odločili za otroke. Kljub spodobnemu zaslužku, lastnemu stanovanju in partnerju s katerim se nameravata skupaj postarati, sta se strinjali, da še ni čas za otroke, ker potem ne bosta mogla več uživat. Halo?! Kar zastrigla sem z ušesi in skoraj sem si pregriznila jezik, da se nisem nevljudno, saj se res ne spodobi vleči na ušesa pa kaj morem, če sta bili tako glasni, vtaknila v njun pogovor in jima začela pojasnjevati, da je starševstvo nekaj krasnega, pravzaprav bistvo življenja. Da to ni konec ampak se pravzaprav prične novo, bogato in pestro življenje, za katerega sem prepričana, da je nekaj najlepšega kar lahko doživimo. In naj nikar ne uživata predolgo, ker bo takrat, ko bosta ugotovili, da se tudi uživanja naveličaš in ugotoviš, da je življenje prazno, za naraščaj že (pre)pozno …
Po drugi strani pa drži, da moraš biti na starševstvo pripravljen in imata zgoraj opisani mladenki kar prav, da (še) nimata otrok, ker za to očitno še nista zreli. Zaskrbljujoče je, da še nista in še bolj, da je takih mladih vse več, posledično pa vse več neplodnosti in težav v nosečnosti..
Pri starševstvu je zoprno to, da te nanj ne more nič pripraviti. Učiti se ga lahko pričneš šele, ko ti v porodnišnico položijo v naročje nebogljeno bitje. Kljub neverjetni zahtevnosti poslanstva, ki ga nalaga vloga starša, k malčku ne priložijo »navodil za uporabo«, ker preprosto ne obstajajo. Vsak posameznik je enkraten in neponovljiv. Vsi starši se moramo znajti po svojih najboljših močeh, kar je svojevrsten izziv, saj to, da imaš enega ali dva potemca že, še ni garancija, da boš znal ravnati z novim družinskim članom. Včasih je skrb za otroka in vzgoja preprosta reč, drugič salamensko zahtevna in prav nič ni narobe z nami, če se znajdemo v situacijah, ko preprosto ne vemo, kako naprej. Takrat moramo dovoliti, da nam pomagajo in svetujejo drugi odrasli, tisti, ki jim zaupamo: naši starši, prijatelji, sorodniki, znanci, vzgojitelji, učitelji in ostali strokovnjaki. Ne nujno v tem vrstnem redu! Vloge staršev ne more in ne sme prevzeti nihče od naštetih, lahko pa nam nudi podporo, ki jo vsi kdaj potrebujemo. Sodelovanje lahko reši na videz nerešljive probleme, zato ... sodelujmo!