Prijazna vzgoja, ki dopušča in celo zahteva, da otrok doživlja samo uspehe in ne doživlja pritiskov ter napačna interpretacija zakona sta privedla do tega, DA OTROCI DELAJO, KAR SE JIM ZAHOČE, ZA POSLEDICE PA JIM NI TREBA PREVZETI ODGOVORNOSTI. VEDO, DA NE SMEJO BITI KAZNOVANI. »Imam pravico!« ali pa »Te bom prijavil, če…!«ti dandanašnji zabrusi mulček, še preden do konca zleze iz plenic, če ga opomniš na kakšno neprimernost njegovega vedenja.
Znašli smo se v res tragikomični situaciji, zdaj nasilje izvajajo otroci nad odraslimi, izsiljujejo, grozijo in postavljajo pogoje, odrasli pa v strahu pred Zakonom to nasilje toleriramo, saj si je vendarle težko priznati, da jih ne znamo ustaviti. Zakaj? Ker se nam zdi, da so posledice isto kot kazen. NISO! V silni želji, da bi res popolnoma odpravili nasilje, smo namesto, da bi iz svoje vzgoje umaknili nasilno kaznovanje, ukinili TUDI naravne POSLEDICE. Svoje otroke smo nezavedno oropali najboljšega možnega načina učenja – učenja iz izkušenj.
Nekaj vsakdanjih posledic, ki niso prav nič povezane s kaznijo.
- Če se pozimi pri temperaturah pod ničlo ne oblečeš, te zebe, kar je posledica in ne kazen.
- Če ne narediš domače naloge za matematiko, ne vadiš in ne osvojiš računskega postopka, ne znaš in pišeš slabo. Neznanje in slaba ocena nista kazen ampak posledica.
- Če ne prineseš geometrijskega orodja in test pišeš slabo, ker nisi mogel rešiti nalog, kjer bi moral risati s šestilom in ravnilom, slaba ocena ni kazen ampak posledica neupoštevanja navodil o pripravi na test.
- Če kršiš šolsko pravilo o rabi mobilnega telefona, ki rabo v šoli izrecno prepoveduje in določa, da se telefon ob kršitvi zaseže, pa se vseeno odločiš, da ga boš uporabljal, zaseg aparata ni kazen ampak posledica odločitve, da boš kršil pravilo.
- Če ne opraviš domače naloge, do dogovorjene ure, ker si se igral in zato moraš ostati doma, namesto da bi šel k prijateljem, to ni kazen ampak posledica.
- Če plezaš po trhlem drevesu in padeš z njega, ker se je zlomila veja, to ni kazen ampak posledica.
- Če takrat, ko pečeš pecivo, skrbno upoštevaš navodila v receptu in spečeš odlično pecivo, je to posledica upoštevanja recepta in ne naključje. Če ne upoštevaš postopka in/ali nenatančno odtehtaš živila, je neužitnost peciva posledica tvojega ravnanja in ne kazen...
Priznajmo si, ustvarili smo dva svetova. Umeten otroški svet in Svet zaščitniških odraslih. V resnici pa obstaja le en, tega še najbolje ga opiše izraz »kruta realnost.«Ni pošteno do otrok, da jih praktično nepripravljene iz prvega vržemo v drugega. Zato NE SMEMO ODPRAVLJATI POSLEDIC ODLOČITEV oz. RAVNANJ otrok TER JIH ŠČITITI PRED NJIMI (razen, če jih res življenjsko ogrožajo!) ampak jih MORAMO NAUČITI, DA IMA VSAKA AKCIJA (ravnanje, odločitev) TUDI REAKCIJO (posledice). POSLEDICE pa so NEGATIVNE ali POZITIVNE. Naloga odraslih je, da poskrbimo, da bodo otroci DOŽIVLJALI POSLEDICE vseh sort. TO JE BISTVO VZGOJE! Le tako bodo naši otroci lahko postali samostojni in odgovorni, lahko se bomo zanesli nanje in jim zaupali.
Kaj pa vi menite o kaznovanju in posledicah?