Kljub temu, da učitelji izrecno poudarjamo in »zahtevamo«, da otroci doma povedo, pokažejo svoje učne dosežke in zapise učiteljev ter »dajo podpisat«, se zdi, da se (pre)pogosto dogaja ravno nasprotno. Obvestila, preverjanja in ocenjevanja znanja »izgubijo« še preden pridejo domov. Nekateri otroci so neverjetni mojstri prikrivanja! Namesto, da bi prevzeli odgovornost za svoje (ne)delo in prenesli obvestila šole staršem, kot jim je naročeno, se še posebej potrudijo, da starši ne izveste. Verjamejo, da jim bo uspelo prikriti šolske težave in starši ne boste nikoli izvedeli! Da bodo težave izginile...
Ko učitelj ugotovi, da starši od svojega otroka ne dobite pomembnih informacij, kar v množici učencev, ki jih učitelj poučuje, lahko traja precej dlje, kot bi si to želeli, pokliče starše in jih povabi v šolo, na razgovor. In potem običajno sledi šok! Pojavljajo se močna čustva: jeza, strah, razočaranje, ... in temu sledijo konflikti. V odnose se zažre nezaupanje, ki je strup za kakovostno sodelovanje in reševanje problemov. Starši to lahko preprečite, sodelujte z učitelji in pridite v šolo po informacije, preverite stanje, preden do tega pride! Prav nič ni narobe, če se oglasite pri učitelju, kljub temu, da je prav vse tako, kot mora biti. Še bolje! Vsi radi slišimo pohvalo in spodbudne besede, kajne?!
Otroci so vedno znova skrajno »presenečeni«, kadar se kljub njihovim skrbnim manevrom prikrivanja zgodi, da starši izveste. Nekateri vsaj takrat prevzamejo odgovornost in v takih primerih se stanje popravi. Zaskrbljujoče je, da se vse več otrok z vsemi sredstvi bori dokazati, da oni niso pravzaprav nič krivi. Ob tem brez zadržkov naložijo lastno krivdo na druge, še huje je, da nekateri starši bolj ali manj neverjetnim izgovorom celo verjamejo in svoje ljube otroke podprejo pri izmikanju odgovornosti. V silni želji, da bi zaščitili svojega ljubega (neodgovornega) otroka, za nastalo situacijo raje obtožijo sebe, otrokove vrstnike ali učitelja, kljub temu, da je očitno, da je kriv sam. Hudo narobe! Če hočemo, da bo otrok samostojen in odgovoren, mora sam prevzeti posledice svojih napačnih ravnanj.
Presenetljivo spretni so pri posredovanju neverjetnih izgovorov s katerimi (pre)pogosto uspešno prenašajo odgovornost na učitelja, sošolce in starše: da res niso vedeli, učiteljica zagotovo ni povedala, jih ni bilo pri pouku, sošolci niso povedali, nis(m)o napisali v beležko, da prav zares ni bilo nobenega od staršev doma, da bi lahko povedali in da so povedali pa mami oz. očetu pa nista imela svinčnika zaradi česar ni podpisa, ali pa nista hotela podpisati pa sta videla ... ipd. Tega jim odrasli pač ne smemo dovoliti. Ne nasedajte, da ste »krivi« ali celo slabi starši, če ne veste, kakšna so šolska pravila, kaj morajo znati pri predmetu in kaj imajo za domačo nalogo. To niti slučajno ni vaša odgovornost! To morajo vedeti otroci! To je njihova pravica in dolžnost. Da vedo! Njihova dolžnost je tudi, da se sami pozanimajo, če česa ne vedo, opravijo svoje šolske in domače obveznosti, se učijo, sodelujejo in priskočijo na pomoč oz. prosijo za pomoč, kadar jo potrebujejo. Dolžnost otrok je tudi, da povedo!