Počasi in postopoma jih pripravljamo na življenje od rojstva do ustvarjanja lastne družine tako, da jih (na)učimo sprejemati izzive, reševati probleme, premagovati poraze in se veseliti zmag. Da zmorejo to sami in brez naše pomoči.
Bodimo iskreni in ne sadimo rožic, povejmo jim tako, kot je, saj bodo prej ali slej spoznali, da/če nismo povedali resnice. Samo tako bomo ohranili svojo verodostojnost, ustvarili zaupanje in korekten odnos, za kar nam bodo nekoč hvaležni. V času odraščanja, s postavljanjem meja in soočanjem s posledicami nespametnih odločitev, torej z VZGAJANJEM, seveda tvegamo, da bodo naši sončki besneli in se bojevali z nami. Očitali nam bodo marsikaj, med drugim bomo "najbolj grozni starši", zato nas bodo "sovražili" in nam bodo zmožni povedati tudi "da si želijo, da bi mi umrli." Vendar to mine in v resnici si tega niti slučajno ne želijo, očitki se spremenijo v hvaležnost, če ne prej, ko sami postanejo starši in z grozo ugotavljajo, da se spreminjajo v nas, kljub temu, da so si prisegli, da čisto zagotovo nikoli ne bodo tako grozni, kot smo bili mi.
Kaj morajo vedeti?
- Življenje je lepo, vendar ni sestavljeno iz samih užitkov.
- Opraviti je potrebno tudi neprijetne stvari.
- Odrasli vemo, kaj je za otroka dobro, zato od njih zahtevamo, da opravijo njim na videz nesmiselne naloge.
- Redno obiskovanje šole/službe in izpolnjevanje obveznosti ni možnost, ampak obveza.
- Da jih imamo radi in jim bomo stali ob strani, da nas preprosto ne morejo razočarati, če se trudijo in naredijo zadeve tako dobro kot zmorejo.