Tako, na hitro, bi opazovalec iz vedenja otroka zlahka sklepal, da se revežu godi krivica globalnih razsežnosti. Običajno pa je razlog za tovrstne izbruhe zgolj to, da ni po njegovih željah. Starševega: »Ne!« otrok ne sprejme kot možnost kadar gre za želje po … Otrokovo nasilje (kar zgoraj opisano brez dvoma je!) nad vsemi prisotnimi pa je, glede na splošne odzive odraslih, ki jih (pre)pogosto ni!, očitno dopustno, ker … Hm, zakaj sme biti otrok nasilen?! Ker je otrok? Ker še ne ve? Ne zna? Ker ga imamo tako radi? Tega preprosto ne sprejmem in sem strogo proti toleranci do, tako fizičnega kot čustvenega, nasilja otrok. NASILJE NE MORE IN NE SME BITI MOŽNOST ZA DOSEGO OTROKOVIH CILJEV. Pika. Izbruhi in želje rastejo skupaj z otrokom, zato moramo ukrepati, dokler so obvladljivi.
V teh neprijetnih situacijah, beri izbruhih, si moramo vzeti čas in otroka takoj soočiti s posledicami neprimernega odziva. To pomeni, da silovitemu izpadu navkljub takoj/tam nastopimo odločno in nedvoumno. Kako? Naš otrok naj:
- niti slučajno ne dobi, kar želi ali celo potrebuje, če izsiljuje,
- občuti, da s svojo zavrnitvijo resno mislimo, ne glede na dramo, ki jo odigra. Pazimo, da zavrnemo otrokovo željo in vedenje, ne otroka!
- sliši, da njegovo vedenje ni sprejemljivo in takemu vedenju naj sledijo posledice. Takoj zapustimo trgovino, predstavo, prostor … , kar je uvidevno do naključnih udeležencev, z jasnim sporočilom, da je razlog neprimerno vedenje in se vrnemo, zadeve zaključimo brez otroka.
- spozna, da želja, še manj pa izsiljevanje, nista dovolj in se moramo za izpolnitev želja in dosego ciljev truditi.
- razume, da vsega, kar si v življenju želimo, ne moremo imeti. Priznajmo, da si tudi mi česa želimo in ni nič strašnega, da se vse želje ne morejo izpolniti.
V teoriji sploh ni panike, kajne? V praksi je težje. Vse te agresije in jeze pa ne gre pripisovati hrani ali razvajenost. Jaz vidim problem v tem, da SI odrasli NE VZAMEMO DOVOLJ ČASA in OTROK NE NAUČIMO, da NI DOVOLJ, DA SI NEKAJ ŽELIMO in DA nobeno NASILNO VEDENJE NI SPREJEMLJIVO.
Kako to storimo? DOSLEDNO UKREPAMO in SE ODZIVAMO NA otrokovo RAVNANJE. VEDNO, NE LE, KADAR NAM VEDENJE NI VŠEČ! Le Z ZGLEDOM JIH LAHKO (NA)UČIMO, da se moramo ZA TISTO, KAR SI ŽELIMO, POTRUDITI. Vložiti lastno delo, čas in energijo. DA JEZA IN DIVJANJE NISTA PRAVA ODZIVA, ugotoviti mora, da z njima ne doseže želenega ampak celo odriva možnost uresničitve.
Pričnemo že zelooooo zgodaj. Ko je naš sonček še v plenicah, je to precej lažje. Kasneje UČENJE primernih ODZIVOV od nas zahteva neprimerno več časa, energije in dobrih živcev! Otroku uresničujemo njihove želje, kadar so dosegljive tako z vidika naših vrednot kot našega družinskega proračuna.
Upoštevamo POGOJE:
- da si to res želijo, celo potrebujejo in ne zato, ker imajo drugi,
- da si za uresničitev želje dalj časa prizadevajo in vlagajo svoj čas ter energijo,
- da je odnos do nas in okolice primeren.
- ker si (zelo) želijo ali
- ker nas izsiljujejo ali nam grozijo,
- ker si lahko privoščimo (imamo denar, možnost) ali
- ker so naši otroci (jim tako pokažemo, da jih imamo radi) ali
- ker imajo to vsi drugi vrstniki ali
- ker imamo slabo vest … ,