To, da jih v času vzgojno-izobraževalnega procesa, kar vključuje tudi odmore in ostale dejavnosti v šolskih prostorih, ne smejo uporabljati jih, kljub jasnemu pravilu v šolskih hišnih redih o prepovedi uporabe mobilnih telefonov, prav nič ne moti. Učenci brez zadržkov kršijo hišni red, učitelj pa telefona kljub očitni kršitvi šolskega ne sme kar vzeti, ker je telefon otrokova lastnina. Začasnemu zasegu sledi pisanje zapisnika o odvzemu pa obveščanje staršev, ki novico o zasegu sprejemajo v vseh variantah: od skrajnega odobravanja do absolutnega neodobravanja, češ kako smo učitelji čudni in nečloveški in ne razumemo ...
Starši praviloma verjamejo, da so s telefonom otroci bolj varni in jih lažje nadzorujejo, saj lahko vsak čas preverijo, kje so. Žal nič od tega ne drži. Lastništvo mobilnika ne zagotavlja ne prvega in ne drugega. Zakaj naši potomci v resnici tako zelo potrebujejo mobitele v šoli?
- Zato, da pokažejo, da ga imajo, če je le mogoče, najnovejšega z vsemi možnimi pritiklinami.
- Zato, da si pošiljajo SMS-e in MMS-e, da ne bi slučajno sodelovali pri pouku in se celo kaj naučili.
- Zato, da med poukom poslušajo glasbo ali igrajo e-igrice, ker je pouk itak brez veze.
- Zato, da se preko Bluetooth tehnologije povežejo z npr. učiteljevim prenosnikom, prav mu je, kaj pa ni bolj spreten pri uporabi sodobne tehnologije ter si ogledajo ali presnamejo kakšen zanimiv dokument.
- Zato, da staršu ni treba priti v 1. nadstropje v učilnico podaljšanega bivanja in se pogovoriti z učiteljem o tem, kako njegov otrok napreduje ampak lahko to zoprnijo – osebni stik preskoči tako, da obsedi v avtu ali pa v bližnjem lokalu.
- Zato, da lahko snemajo, kaj govori učitelj ali sošolec. Še bolje je, če jim uspe posneti učitelja ali vrstnika v kakšni neljubi situaciji in posnetek zakroži po e-mailu, spretnejši pa ga objavijo na kakšnem forumu ali zelo popularnem YouTube. Pripravljeni so celo narediti scenarij, najti glavne igralce in statiste. Najbolj uspešnim snemalcem vse skupaj uspe spraviti na 24 ur, Preverjeno ali kakšno podobno oddajo.
Odlično iz filmske režije in uporabe sodobne komunikacijske tehnologije in negativno iz medčloveških odnosov. Telefoni pravzaprav že dolgo ne služijo več nujnim pogovorom ampak so elektronska igrača. To, in nič drugega. Ne pripomore k boljšemu znanju, ne k boljšim odnosom ampak celo izziva ter spodbuja razdiralno tekmovanje v tem kdo ima več, novejše in (naj)boljše. Mar igrača te vrste sodi v šolo? Jaz sem prepričana, da ne! Kapital na tak način prefinjeno posega v šolski prostor pa ne bi smel... Razlike med učenci so že brez tega čisto preveč očitne, in otroci jih (ob)čutijo.
Kaj se je zgodilo s starim dobrim pogovorom? Z osebnim stikom in preprosto, pristno človeško komunikacijo? Če osnovnošolci ne bodo osvojili teh osnovnih socialnih spretnosti, potem me je strah, kaj bo, ko odrastejo… Brez telefona se bodo obiskali, se pogovarjali doma, pred šolo in na dvorišču, če imajo telefon to pač ni potrebno.