Priznati moramo, da so pravi velemojstri, v tej igri praviloma zmagajo, mi pa jim to, res da nehote pa vendarle, omogočimo.
Eden od pomembnih odraslih reče: "Ne smeš!", drugi pravi:"Seveda lahko!" Otrok pa se, kako bi lahko bilo drugače?, odloči tako, kot mu v tistem trenutku ustreza. Praviloma nikoli tako, kot bi bilo prav, dejstvo pa je, da mu je nekdo od odraslih to pravzaprav dovolil.
Problem je, da teh vzgojnih zadreg zaradi nedoslednosti nas, odraslih, ne zmoremo ali celo ne upamo zaustaviti. Težko si priznamo, da ga biksamo na celi vzgojni fronti, zato pač ne vztrajamo pri svojih zahtevah ampak popustimo. Ker se čutimo krivi, da nismo popolni starši in vzgojitelji.
Na drugi strani pa ... zavedajoč se, da so nas smrkolini izigrali, užaljeni in besni planemo drug na drugega. Namesto, da bi stopili skupaj in popravili naše nedoslednosti, se uskladili in dogovorili, kako bomo vzgajali, smo se odrasli med seboj pripravljeni na smrt skregati in se obtoževati, kdo je najbolj kriv in se hvaliti kdo od nas ima bolj prav. Medtem pa nam mulčki uhajajo in nam strgajo korenček ...
Se zmoremo uskladiti? Ideje? Predlogi? Izkušnje …