Takole na hitro se vse skupaj zdi od sile preprosto in enostavno. Žal ni tako. Doseženo stopnjo znanja lahko učitelji določamo zgolj na podlagi predpisanih ciljev in taksonomskih stopenj znanja in ne na podlagi otrokovih sposobnosti, njegovega osebnega napredka in vloženega truda, odnosa do vrstnikov, učitelja ali dela in ne nazadnje pogojev, ki jih ima za učenje doma.
Na eni strani imamo bistre učence, ki imajo običajno tudi doma vso podporo in dobre pogoje za učenje, ki brez večjega naprezanja posegajo pa najvišji oceni: odlično (5), na drugi strani pa imamo otroke, ki so že tako ali drugače prikrajšani, potem pa so še v času ocenjevanja v stalni stiski, ker praviloma težko dosežejo tako želeno »dobro« oceno. Pa sami za to niso prav nič krivi! Preprosto nimajo pogojev, naše okolje pa prav nobenega posluha za to. V sedanji storilnostno in potrošniško naravnani družbi je vprogramirano prepričanje, da je dobra, edina res želena, ocena samo ena. In edina: odlično (5). Kar ni zmaga, ne šteje, je poraz … žalostno. Ne bi smelo biti tako!
Za otroka, ki ima učne težave in težko osvaja nove vsebine ter povezuje znanje, je dobra ocena že zadostno (2), kadar doseže dobro (3) ali celo prav dobro (4), je zanj to fenomenalen dosežek. Vsi bi morali biti presrečni in zadovoljni. Vendar statistika in širše okolje osebnega uspeha ne prizna. Ker ni odlično (5)! Tak otrok se svojega izjemnega dosežka ne veseli tako, kot bi bilo to prav. Je sicer zadovoljen, vendar takoj razmišlja, koliko mu je »zmanjkalo« do tako zaželene - odlično (5).
S tega vidika bi ocene kar ukinila! Kar se mene tiče, bi bili dovolj dve: zadostno in nezadostno. Znanje in spretnosti zadoščajo za napredovanje ali ne zadoščajo za napredovanje. Pika! Vsaj dokler ne bi bila ocena odlično (5) dosegljiva vsem otrokom, ki se trudijo, se učijo, vadijo, redno delajo domače naloge in poiščejo dodatno razlago, kadar ne razumejo, ocena nezadostno( 1) pa lahko zapisana vsem tistim, ki se ne trudijo in ne napredujejo tako kot bi lahko, glede na svoje zmožnosti in pogoje za učenje in napredek.
Glede na to, da ocen ne morem ukiniti, ker so z zakonom predpisane, vsem staršem in učiteljem (pa tudi vsem drugim: dedkom, babicam, tetam, stricem, sosedom, znancem …) polagam na srce, da se z otroki pogovarjate o tem, kaj je za vas in zanj dobra in kaj slaba ocena. Dopovedujte jim, da je pomembna pot do ocene in njihov osebni napredek. Veselite se z njimi dobrih ocen, ki so morda dobro(3) in jih karajte, kadar so zadovoljni z odlično(5) ali prav dobro (4) za katero se niso potrudili in osebno napredovali!
Sistem ne uči, kdaj je ocena dobra in kdaj slaba. Verjamem, da moramo to storiti mi: učitelji in starši! Kaj pa vi menite? Kaj je za vas dobra in kaj slaba ocena?