S strašno tesnobo ugotavljam, da učenci praviloma nikoli ne delajo tistega "kar delamo" ampak se namesto, da bi kar se da dobro opravili dano nalogo in se tako kakovostno učili, intenzivno ukvarjajo s tem "kar bomo delali". Njihove misli so že drugje, preden dokončajo nalogo. Ves čas so v prihodnosti, zato aktualna naloga ni opravljena niti približno tako, kot bi si želeli učitelji in starši. Izdelki in naloge so (pre)pogosto opravljeni na hitro in površno. Mladeži večinoma sploh ni več mogoče prepričati, da bi se potrudili izboljšati rezultat in vložiti energijo za kakovostnejši dosežek. Zelo hitro so zadovoljni s svojimi rešitvami, izdelki in rezultati.
Saj vem, da je vsa družba naravnana v nenehno hitenje pa vendarle ... Otrokom pa bi vendarle moralo biti to prihranjeno. Odrasli že imamo v sebi oblikovan mehanizem, da moramo najprej opraviti tisto, kar je trenutno za opraviti, potem pa gremo naprej. Pa otroci???
Dejstvo je, da jih moramo ustaviti mi, odrasli, sami se niti ne znajo in niti ne zmorejo. Zahtevati moramo, da kakršnokoli nalogo že imajo (naj bo to umivanje zob, brisanje prahu, pospravljanje sobe ali matematična domača naloga) opravijo do konca, tako dobro kot zmorejo, šele potem se smejo, no, morajo lotiti naslednje.