Naj si učitelji še tako prizadevamo, da bi bile ocene objektivne, to preprosto niso, ne morejo biti. Strašno krivične so! Zakaj?! V Pravilniku o preverjanju in ocenjevanju znanja ter napredovanju učencev je v 3. členu (preverjanje in ocenjevanje znanja) opredeljeno, kaj je preverjanje in ocenjevanje znanja: »S preverjanjem znanja se zbirajo informacije o tem, kako učenec dosega cilje oziroma standarde znanja iz učnih načrtov, in ni namenjeno ocenjevanju znanja. Doseganje ciljev oziroma standardov znanja se preverja pred, med in ob koncu obravnave novih vsebin iz učnih načrtov. Ocenjevanje znanja je ugotavljanje in vrednotenje, v kolikšni meri učenec dosega cilje oziroma standarde znanja ter se opravi po obravnavi novih vsebin iz učnih načrtov in po preverjanju znanja.«
Učitelji MORAMO upoštevati Pravilnik … V prevodu to pomeni, da otroku, ki se trudi in »se težko« uči, za izkazano znanje ne morem zapisati več kot zadostne ocene in na drugi strani bistremu otroku, ki ni »niti mignil« (beri: vložil dodatne energije v učenje) pa mu je mati narava dala sposobnost dobrega spomina in povezovanja znanj, moram dati odlično oceno. Kar je zelo napačno sporočilo, ki sem ga prisiljena dajati učencem:"Ni važen trud, važen je rezultat." Zato me je ocenjevanja groza!
Preverjanje znanja je torej namenjeno zbiranju informacij o tem, kako so učenci osvojili določene vsebine. Z njim naj bi učitelji, učenci in tudi starši ugotovili, kaj od učnih vsebin je otrok osvojil in kje bo potrebna dodatna razlaga ter dopolnitev znanja ali izboljšanje spretnosti. Vsakič znova ugotavljam, da preverjanj in naših povratnih informacij – navodil o tem, kako dopolniti znanje, (pre)mnogi ne upoštevajo. Težko razumem, da ne izkoristijo priložnosti za izboljšanje rezultatov in dopolnitev znanja. Preverjanje dokaj jasno pokaže, kje so luknje, pri nekaterih že kar brezna v znanju, ki bi jih z dodatno razlago, obiskom dopolnilnega pouka in vajo lahko uspešno zaflikali že pred ocenjevanjem. Ampak to se zgodi (pre)redko! Vedo, da lahko pričakujejo slabo oceno pa tudi to, da bodo z njo razočarali svoje najdražje. Zato jih je ocenjevanja strah.
Včasih se mi zdi, da nekateri preprosto morajo dobiti slabo oceno, da se zavedo, da njihovo znanje ni v redu. Če se vsaj takrat lotijo dela = učenja, je to odlično. Težava je, kadar (in to je že kar preveč običajno!) za slabe dosežke, ki so nič drugega kot posledice njihovih neopravljenih dolžnosti, krivijo druge ali okoliščine: učitelja, sošolce, starše, (pre)zahteven test ali učno vsebino, "slab dan ipd.
Na tem mestu pa smo jih učitelji in starši dolžni ustaviti in soočiti z njihovo odgovornostjo. Zmoremo? Znamo?