... se zvečer končno razlijem na sedežno pred TV, da bi se malo sprostila pred spanjem, pa se pričnejo reklame. Pa niti ne toliko zaradi reklam kot elementa, ki prav nespodobno prekine nanizanko prav v trenutku, ko me divje zanima, kaj se bo zgodilo. No, malo že. Razlog za moj srd je bolj vsebina – sporočilo nekaterih od njih ...Verjetno sem, kot se pravzaprav spodobi, nervozna učiteljica, pa bom vendarle napisala. Mediji, v tem primeru televizija, nas vse skupaj »posiljuje« z noro bedastimi reklamnimi sporočili, ki jih odrasli pravzaprav še lahko nekako prezremo, otrokom pa zagotovo krivijo pogled na življenje in odnose v družbi. Jasno, poleg vseh ostalih neprimernih oddaj in filmov, ki jih zvesto spremljajo, brez ustreznega nadzora odraslih. Ampak to je že druga zgodba. Naj zdaj omenim samo tri reklame, ki me najbolj razbesnijo ...
3. mesto mojega izbora zaseda reklama z otrokom, ki tuli: »Hočem na Jakatovo stranišče! « In, jasno, se to zgodi. Res ne gre, da bi sine ne dosegel, kar si zamisli. Kakšno sporočilo so dobili otroci?!
2. mesto zaseda osvežilec zraka za kopalnice. Malček sedi na WC-ju in se dere kot jesihar: »Ni ga! Ni ga!« Mati, vsa srečna, da sme sinu ustreči, saj verjetno nima na svetu prav nič drugega za početi, prihiti in sinku seveda nemudoma ustreže ter zagotovi očitno življenjsko pomemben osvežilec. Kakšno sporočilo so dobili otroci?!
1. prvo mesto zagotovo zasede reklama za pralno sredstvo, roko na srce, niti ne vem, katero, ker se mi takrat DOBESEDNO stemni pred očmi. Torej, otrok ne mara srajce, v katero ga oblači skrbna mama, ki, mimogrede, očitno blazno uživa – drage ženske, take bi morale biti tudi me! – da lahko pere in je perilo vedno brezmadežno čisto. Otroka prav divje posvinjata nesrečno srajco in upata, da jima jo bo uspelo uničiti ... Mati to z nasmeškom sprejme in srajco kdove, kolikokrat že, skrajno uspešno opere. No, jaz bi skočila iz kože, ne le, da bi bila zelo razočarana, da ne rečem jezna na otroka, ki bi to namerno storil. Kakšno sporočilo so dobili otroci?!
In potem se čudimo in »postavljamo na trepalnice«, če otroci menijo:
• da je prav delati škodo;
• da smejo zahtevati od staršev, da so jim vedno na voljo, četudi zaradi zelo nepomembnih stvari;
• da mora biti vedno tako, kot so si zamislili, čeprav so njihove zahteve in pričakovanja pogosto popolnoma in skrajno neracionalne.
Saj jim to pravzaprav vsak dan sporočamo, morda ne osebno, še manj namerno, pa vendarle ...