Zaskrbljujoče je, da jih vse redkeje slišimo, sploh pri otrocih. Ni mi čisto jasno, kdaj so izginile in so jih izrinile besede: »Hočem, nočem in se mi ne ljubi.« To moramo spremeniti. Najprej zato, ker rušijo dobre odnose, izražajo nespoštljivost, potem pa tudi zato, ker preprosto omogočajo pasivnost tistega, ki jih uporablja. Z njimi podzavestno obtožujemo, nergamo in spodbujamo podkupovanje. Npr. " Če boš naredil nalogo, boš lahko igral igrice!" Znano, kajne?!
Z uporabo PROSIM, HVALA, OPROSTITE pokažemo spoštovanje do soljudi, z njimi preprosto pokažemo, da smo vljudni, prijazni in uvidevni. Otroci jih uporabljajo brez težav, če vztrajamo pri njihovo uporabi in smo dosleden zgled.
To seveda pomeni, da jih tudi odrasli uporabljamo, tudi in predvsem takrat, ko otrokom postavljamo svoje želje, zahteve in pričakovanja. Kadar pričakujemo, da bodo opravili svoje dolžnosti, seveda ni treba, da jih prosimo, se pa vsekakor lepše sliši, kadar dodamo "čarobno besedo" prosim ...
Npr. »Prosim, pospravi sobo!« »Prosim, pomij posodo. Oprosti, želim, da to storiš takoj!« in ne »Hočem, da poslušaš!«
Uporabo besed HOČEM, NOČEM, SE MI NE LJUBI moramo ustaviti takoj in vedno, ko jih zaslišimo. Otrokom moramo dati vedeti, da so to besede, ki ponižujejo in niso dovoljene v odnosu z nami ali z drugimi. Jasno jim mora biti, da v odnosu odrasli – otroci preprosto nimajo pravice, da od nas kaj zahtevajo ali da ne opravijo nalog, ki smo jim jih naložili.
Če otrok ne naučimo teh preprostih in pomembnih besed (želenih in prepovedanih), se odrasli nimamo prav nobene pravice pritoževati in otrok obsojati, da nikogar ne spoštujejo, so nevljudni in nas ignorirajo ter jih obtoževati pasivnosti, saj smo jim, morda res ne namerno pa vendarle mi, to dovolili.