V času sodobnih tehnologij in interneta, bi težko trdili, da bi bilo vanjo potrebno hoditi iz zgoraj omenjenih razlogov. Do informacij lahko brez težav prideš tudi na prijetnejši način, da o zabavnih in bolj zanimivih dogodkih, kamor vabijo razna društva in podjetja, jasno proti bolj ali manj mastnemu plačilu, sploh ne govorim. Vse bolj se dozdeva, da je šola celo v očeh (pre)mnogih odraslih nujno zlo, ki moti vsakdanjik in če otroci že morajo hoditi vanjo, je prav, da se tam ne mučijo preveč … in to je skrb vzbujajoče. Otroci zaupajo odraslim, v prvi vrsti staršem in če oni tako menijo, drži.
Zato otroci menijo in verjamejo, da se morajo imeti v šoli vedno lepo, da morajo biti z njimi ne glede na okoliščine vsi po vrsti prijazni, da se jim v šoli, tam pa res ne, ne sme zgoditi nobena krivica, da jim mora biti učitelj vedno na voljo, da je učenje lahko samo zabavno in jim res pod nobenim pogojem ni potrebno delati tistega, kar jim ni všeč, da je napor nekaj groznega in še in še. V resnici pa ni čisto tako, zato so otroci razočarani in jezni. Nis(m)o jim povedali po pravici, kar ni prav!
Zakaj pišem tole? Zadnjič sem, priznam, precej brez zavor učencem pojasnila, da v šolo ne prihajo zgolj zato, da se družijo in se imajo fino ampak je šola v resnici njihova obvezna služba. Besnela sem, priznam, ni v redu, je pa človeško, da so v šoli zato, da se učijo in to pravzaprav pomeni, da pošteno delajo, garajo in se trudijo po svojih najboljših močeh po navodilih učiteljev. Učitelji pa smo v šoli zato, da jim pri tem pomagamo in jih vodimo.
Povod za moj srd, je bilo zdaj že običajno glasno negodovanje in stokanje nadpovprečno sposobnega šestošolca, še preden sem do konca povedala, kaj bomo delali pri uri. Zanimalo ga je, kot že vse predhodne ure, če je res nujno rešiti določeno nalogo in jo celo zapisati v zvezek in naj nikar ne zahtevam, da naj rešijo tudi 2. nalogo, ker …
Po mojem samogovoru so me učenci neznansko začudeno gledali, ko sem jim pojasnila, da je učenje in obiskovanje pouka njihova služba. In vsaka služba, sploh v teh kriznih časih, zahteva trdo delo, garanje in odrekanje. Nisem prepričana, čemu so se čudili, mojemu izbruhu ali njegovi vsebini, kakorkoli že … potem so čisto vsi, tiho in zbrano reševali naloge in jih brez težav rešili, vse do zadnje.
Bodimo pošteni, ne nakladajmo ampak otrokom preprosto povejmo: »UČENJE JE TRDO DELO, nič ni narobe, če je zahtevno in naporno. Včasih smo pri delu uspešni in zadovoljni, drugič ne, pomembno je, da se trudimo. Takšno je življenje!« Jaz sem svojim učencem to že povedala. Dajte jim še vi! Lahko bi jim dnevno predvajali Smolarjevo pesem, jim bo on povedal, no zapel … vse kar morajo vedeti in še več.