Pri svojih potomcih pa imamo ljudje sploh velik problem. Odlični so pri manipuliranju z nami, zelo učinkovito pritiskajo na nas s svojimi realnimi in predvsem nerealnimi potrebami (željami), odrasli pa z občutkom krivde zaradi lastne preobremenjenosti in resnično skopega časa zanje (pre)hitro popustimo. Preden se zavemo, izsilijo svoje »pravice«, ki jim omogočajo (večinoma preveliko) samostojnost katere praviloma ne obladajo. Problem je v tem, da odrasli niti ne pričakujemo, da bodo z njimi prevzeli tudi odgovornost za vse posledice, ki jim jo ta samostojnost prinaša. Ne upoštevajo pravil in rušijo meje, imajo vseh sort elektronske igrače, ponočujejo, igrajo igrice in surfajo po internetu preko vseh razumnih meja, ne skrbijo za svoje stvari… Vzamejo si ogromno prostega časa zase (saj jim ta pripada, kajne) in zato ne zmorejo opraviti svojih obveznosti. Izjemno priljubljen izraz, ki mi vedno znova spravi pokonci vsak las in živec posebej je, da so preobremenjeni. No, s pravicami definitivno, o ostalem bi bilo moč razpravljati!
Posledice neodgovornega ravnanja so lahko izjemno resne, otroci pa so že naučeni, da jih bodo prevzemali drugi. Ker se to dogaja, vsak dan in vedno znova! Ne prevzamejo odgovornosti, saj niso nori. Zakaj bi jo, če to ni potrebno?
Tipičen šolski primer. Neprespan, utrujen otrok (prepozno je šel spat), v šoli ne (z)more sodelovati, ne reši določenih šolskih in domačih nalog, zato ne sledi navodilom in vsebini, posledično ne more dosegati dobrih rezultatov. Logično, kajne?! Če razumsko premislimo, pregledamo dejstva, je kristalno jasno, da je slab rezultat posledica otrokovih neodgovornih odločitev, za kar bi moral prevzeti odgovornost sam in to rešiti. Otrok je v resnici sam kriv, da česa ne ve in ne zna, ker ni upošteval naših pravil, se ni naspal, ker se ni pozanimal in opravil svojega dela: se ni naučil. Nihče ne more tega storiti namesto njega. Lahko mu le pomagamo pri tem, proces učenja pa mora izvesti sam.
Mi (starši in učitelji) smo z otroki v odnosu, torej čustveno povezani. Saj vsi vemo, ko delujejo čustva, pamet odpove! Zato imamo težave s tem, da bi otroke soočili s posledicami. Otroci se nam (za)smilijo in se sprašujemo, če smo mi res naredili vse, če res nismo mi krivi, da je do tega prišlo. Pogosto se takrat, ko otrok pokasira slabo oceno, s tem »problemom« ukvarjamo vsi drugi, le otrok ne. Nabor izgovorov je neskončen, zaskrbljujoče pa je, da smo se celo odrasli med seboj pripravljeni besno obtoževati, kdo od vpletenih je (naj)bolj kriv in ni opravil svojega dela.
Da ne znajo, s(m)o krivi drugi. Učitelji (ker nismo dovolj razložili, nismo povedali, nismo opozorili, je snov pretežka ipd.) ali starši (ker nis(m)o imeli časa zanje, ker nis(m)o spomnili/prepovedali/milijontič opozorili, ker nis(m)o preverili ipd.) ali sošolci (ker tudi oni niso, ker niso povedali). Skratka, naši sončki res niso nič krivi...
Glej ga šmenta, prav neverjetni smo pri tem, kako vedno znova nasedemo in se niti ne domislimo, da bi morali preprosto zahtevati in otrokom naložiti odgovornost za posledice odločitev in ravnanj. Saj nam je vendar jasno, da problem rešimo z reševanjem in ne z obtoževanjem!
Pa ne le naši potomci, tudi mi imamo, roko na srce prazne, izgovore … »Ja, saj so še tako majhni!« in še »Če imam(o) pa tako malo časa. Vsaj takrat, ko ga imam(o), se želim(o) imeti lepo.« To je sicer fino, ni pa prav in ne bi smelo biti tako! Če imamo svoje otroke res radi, bomo zahtevni, saj jih moramo učiti prevzeti odgovornost. Posledice samostojnih odločitev mora otrok prevzeti in rešiti sam. Odrasli smo neodgovorni, če otroku omogočimo samostojnost ob tem pa nismo prepričani, da zmore prevzeti odgovornost zanjo. To je tudi prvi in najbolj splošen korak za učenje odgovornosti. Kar otrok zmore narediti sam, naj naredi sam, če (še) ne zna, ga vodimo in naučimo. Šele, ko postane samostojen, je lahko za to, kar počne, tudi odgovoren. Ko nam dokaže, da je odgovoren, otroku (pa tudi odraslemu!) lahko zaupamo in ko mu zaupamo, se umaknemo in mu dovolimo samostojnost. Tako po kapljicah v kakovostnem odnosu postopno večamo samostojnost in odgovornost.