Pogosto prav huda želja po uspehu tega onemogoči. Zakaj? Povzroči strah pred ocenjevanjem. Tako stisko, da »zmrznejo« in so pri reševanju neuspešni, ker preprosto ne zmorejo priklicati informacij, ki jih potrebujejo za pravilno rešitev. Posledica je nižja ocena od pričakovane in želene. Sledi razočaranje …
Z razočaranjem ob neuspehu pri učnem delu se otroci spopadajo bolj ali manj uspešno. Nekatere neuspeh spodbudi, da se še bolj divje lotijo učenja, ker hočejo dokazati sebi in svojim, da zmorejo več in bolje. Druge neuspeh tako potolče, da obupajo in pričnejo verjeti, da ne zmorejo in jim tudi učenje pri tem ne bo pomagalo. Tretjim se zdi, da je vseeno.
Kakorkoli že ... vsem razočaranim moramo pomagati, jih spodbujati in jim stati ob strani!
To seveda ne pomeni, da vzamemo test in gremo k učitelju dokazovat, da bi bilo nujno prilagoditi kriterij in bi vendarle veljalo prišteti vsaj še kakšno točko pri odgovoru ali postopku, ker mi menimo, da je naš otrok prav mislil ali rešil ...To ni v redu. Učitelj ve, zakaj je uporabil določeno nalogo in čemu jo je točkoval, kot jo je.
Dejstvo je, da se tudi učitelji, kdaj zmotimo. Prav zato je običajno, da učitelji ob vrnitvi pisnih ocenjevanj učencem natančno pojasnimo, kako smo odgovore točkovali in kakšna rešitev je potrebna za dosego vseh točk. Tako lahko učenci takoj preverijo, če so bili njihovi odgovori pravilno ovrednoteni. Če kaj ni v redu, učitelja na napako opozori učenec in verjamem, da jo vsak učitelj z veseljem popravi. Še posebej smo veseli, kadar lahko zapišemo tudi višjo oceno!
Potem učenci odnesejo popravljena in ovrednotena ocenjevanja domov. Zakaj?
- Doma si lahko v miru in natančno ogledajo svoj »izdelek« ter z dosežkom seznanijo tudi starše.
- Napišejo popravo in ugotovijo, kje so bile napake oz. zakaj so naloge bile ali niso bile uspešno rešene.
Pri analizi imamo pomembno vlogo učitelji in starši. Otroku/učencu pri analizi dosežka in ugotavljanju njegove odgovornosti zanj, mu pomagamo preko vprašanj. Npr. Zakaj meniš, da si dobro/slabo pisal? Kako si se pripravljal na ocenjevanje? Si dovolj vadil? Kdaj/kako si vadil? Pojasni! Kaj meniš, zakaj ti je zmanjkalo časa? Kaj lahko storiš, da se to naslednjič ne bo zgodilo? Kaj lahko storiš, da boš pri branju ali zapisovanju bolj natančen? Kaj storiš, če snovi ne razumeš? Koga vprašaš? Kako boš naredil popravo? Kdo ti lahko pomaga? …
Kadar smo z dosežkom zadovoljni, je to super. Zadovoljni smo vsi: učenci, učitelji in starši. In nikar jim tega ne pozabimo povedati! Pohvaliti jih moramo. Naše priznanje, da so sami zaslužni za svoj uspeh, da so dobri in smo ponosni nanje, je mnogo bolj učinkovito kot vse graje in kazni skupaj. Preprosto, povejmo jim. Ni potrebno veliko besed. Zadoščalo bo »Super si!« »Bravo!« »Čestitam!« »Tvoje delo je zelo dobro!« »Ponosni smo nate!«