Vsem je všeč tisti del, da lahko vsak pove svoje mnenje in za to pravzaprav ne sme biti kaznovan. V praksi pa se nam nekako ne izide… za to je treba najti tudi pravi čas in pravi trenutek. Tega pa še nismo osvojili, da bi zadeve delovale. Z uveljavljanjem svojih pravic zato mimogrede, praviloma res ne zavestno pa vendarle, grdo posežemo v pravice drugih. Preden se zavemo, se skuha čisto nepotrebna odnosna godlja, ki za svojo rešitev zahteva precej spretnosti.
Odrasli imamo nekaj več izkušenj in nam zadeve včasih celo uspe rešiti civilizirano = družbeno sprejemljivo s pogovorom in opravičilom tem prenehanjem ravnanja, ki nas je spravilo v situacijo. Običajno res ne posežemo po fizičnem nasilju, ljubše so nam grožnje in pravne poti, vsem naštetim »rešitvam«pa je skupno, če si to priznamo ali ne – dokazovanje moči, kar ni nič drugega kot nasilje.
Starši seveda želimo zaščititi svoje otroke pred nasilneži in popolnoma normalno je, da poskušamo narediti vse, da jih ne bi nadlegovali ali ogrožali. Glede na to, da ne starši in ne učitelji, ne moremo biti ves čas ob njih, da bi jih ščitili, jih poskuša(j)mo naučiti, kaj naj storijo in kako se branijo pred tistimi, ki so napačno razumeli bistvo demokracije. Kristalno jasno mora biti, da imamo pravico do nečesa, dokler z njenim uveljavljanjem ne posegamo v pravice sočloveka.
Kar preko noči in samo z besedami ne bo šlo, iz dneva v dan jih z zgledom (na)učimo:
- da nasilje nikoli ni ustrezna rešitev za reševanje sporov pa tudi to, da so nesprejemljive vse oblike nasilja,
- da sta pogovor in medsebojna pomoč (sodelovanje) edini sprejemljiv način reševanja konfliktov,
- da mora vsak prevzeti odgovornost za svoje odločitve in ravnanja, ne glede na to, kaj in kako močno ga je izzvalo.
Zakaj pišem o tem? Vsi smo brali in poslušali o najstniku, ki je pretepel sošolca tako hudo, da so ga odpeljali reševalci in je ostal v bolnišnici na opazovanju. Ne vem, zakaj je prišlo do žalostnega dogodka, ni se zgodilo prvič in bojim se, da še manj zadnjič. Skrbi me nekaj drugega, reakcija vseh nas! Iz vsega skupaj je nastala udarna novica, namesto, da bi se začeli intenzivno ukvarjati s tem, kako (se) naučiti odzivati na provokacije sprejemljivo in kako preprečiti le te, se intenzivno sprašujemo, kdo je bolj kriv.
Učitelji, ki tega niso preprečili? Le kje je bil in kaj je delal nadzorni učitelj? Razrednik, ki ni opazil neprimernih odnosov v razredu? Mulc, ki je tako ali drugače izzival (morda je bilo dovolj, da je šel mimo!) pa je bil pretepen? Starši, ki so mu nekoč rekli: »Nazaj ga daj!« Mulc, ki je vrstnika pretepel? Sošolci, ki tega niso preprečili? Ministrstvo? Zakonodaja ali šolski red? … In kaj potem, ko bomo vedeli, kdo je bolj kriv?!? Vsem preostalim, manj krivim, bo morda laže, problem pa ostaja … in raste