Jasno, profesionalno že popolnoma deformirana, ji nisem verjela! Še malo sem jo zbadala in dražila, da je čisto mogoče, da je profesorica postala slabe volje šele, ko je slišala njene odgovore. Malo pa me je le zbodlo, če ni malček resnice v tem in sem morda krivična do podmladka. Nekateri profesorji, žal ... Nisem se vdala in sem še malo povrtala ... Potolažena sem se prepričala, da so bili nekateri odgovori pač hudo napačni. Želela sem si, da bi tudi starši mojih učencev tako preverjali trditve svojih otrok, bili kritični do njihovih izjav in prišli po razlago ocen in kriterijev k meni.
Zakaj nisem kar verjela Ta veliki? Ker mi je bilo popolnoma jasno, da išče izgovore, ker vem, da se je učila premalo, kljub mojemu vztrajnemu prepričevanju, da mora kljub temu, da je zelo sposobna dečva, redno in sproti delati. Učenje je potekalo natančno eno popoldne pred ocenjevanjem, kar je za gimnazijko občutno premalo! Tudi za osnovnošolca, če je prej cel mesec lenaril! Hkrati pa sem razmišljala dvoje.
Komu verjamemo?
... tistim, ki jih imamo radi.
... tistim, ki jim zaupamo.
... tistim, ki jih spoštujemo.
... tistim, za katere nam je mar.
... takim, vrednim zaupanja.
Komu ne verjamemo?
... tistim, ki prelagajo odgovornost na druge in iščejo izgovore.
... tistim, ki lažejo.
... tistim, ki so izgubili naše zaupanje zaradi različnih razlogov.
To me je razžalostilo ... Zakaj mnogi starši učiteljem ne verjamejo?