Upam si trditi, da si prav vsi želimo: zdravja, spoštovanja, uspeha, napredka, sprejemanja in sodelovanja. Želimo si zdrave, radovedne, vztrajne, delovne, uspešne, prijazne, vljudne, tolerantne in zadovoljne otroke, ki radi pomagajo, upoštevajo navodila, so spoštljivi do vsega in vsakogar ter radi hodijo v šolo, kjer se v družbi vrstnikov z veseljem učijo. To si želim in pričakujem za svoje otroke jaz. Kot mati. In kot učiteljica.
Verjamem, da našteto velja vsaj za večino staršev in učiteljev in prav to me bega... Zakaj se kljub tako zelo podobnim željam in pričakovanjem (pre)pogosto zdi, da smo odrasli na različnih bregovih?
Ste zato, da poskušamo odkriti, kje gredo zadeve narobe? Vabljeni k razpravi o tem. Morda pa vendarle uspemo najti recept in uspešno združimo naše bregove v konstruktivnem sodelovanju?!