Preverjeno je, da smo ljudje v veliki večini v svojem bistvu nagnjeni k temu, da ne maramo naporov. Radi se imamo radi fino, uživamo in delamo tisto kar moramo, nekateri še tisto kar imamo radi, sicer pa nam je ljubše, če to dolgočasne obveznosti opravi nekdo namesto nas, sploh kadar so opravila taka, ki nam niso najbolj ljuba. Otroci še toliko raje, saj še ne premorejo toliko izkušenj in odgovornosti, da bi se razumeli, da vse ne more biti fino in je cel kup vsakdanjih stvari praviloma dolgočasnih, celo nadležnih. Nimajo teh življenjskih izkušenj. Nekateri otroci celo menijo, da smo odrasli na svetu zato, da jim strežemo in ugodimo sploh, če jih imamo radi. Poleg tega dejansko MORAJO imeti tudi nekaj prostega časa za IGRO, kar odrasli včasih kar pozabimo, ko jih neusmiljeno prevažamo z ene bolj ali manj koristne dejavnosti na drugo
Odrasli smo tisti, ki jih moramo naučiti, da je določene stvari v življenju treba narediti in delo moramo opraviti tudi, kadar nam niso všeč. Sem sodi seveda tudi sodelovanje pri družinskih opravilih, učenje in opravljanje učnega dela. Če bomo delali namesto njih, jim NE BOMO OMOGOČILI, da bi se UČILI iz lastnih izkušenj o nujnosti nekaterih opravil, delitvi dela in prevzemanju svojega dela ODGOVORNOSTI. Te izkušnje so za življenje izredno pomembne. S prevzemom teh »vsakdanjih« obveznosti nase povzročimo, da jih otroci ne opravljajo in posledično ne prevzamejo odgovornost zanje. Npr. Če nas skrbi, kdaj bo ocenjevanje in kaj mora otrok znati, verjamem, da ne namerno pa vendarle, otroku dajemo sporočilo, da je ocenjevanje naš problem. Naenkrat, preden se zavemo, to ni več otrokov problem! Njemu se s tem ni potrebno več ukvarjati in nam z veseljem prepusti tudi odgovornost za dosežek. Kar vprašajmo se: »Kako sem lahko odgovoren za nekaj, kar nisem delala?« Odgovor je preprost: »Ne morem biti.« Odgovoren si lahko za svoja dejanja, za tuja pač ne.
Kdaj delamo namesto otrok? NAMESTO OTROK delamo v primeru, da OPRAVLJAMO otrokove OBVEZNOSTI, ON PA JIH ZMORE OPRAVITI SAM. To je škodljivo. Predvsem po nepotrebnem obremenjuje starše, otrok pa se izmika delu in odgovornosti, ne pridobiva spretnosti, ki mu omogočajo samostojnosti. Tako ne more postati odgovoren in ne samostojen.
Z otroki DELAMO (moramo!) dokler NE ZMOREJO SAMI. NAUČITI jih moramo, KAKO DELAJO SAMI, POTEM PA JIM MORAMO PREPUSTITI ODGOVORNOST ZA TO. Nekateri hitro osvojijo določene naloge, drugi potrebujejo za to več časa. Prej kot jih naučimo, prej bodo samostojni in odgovorni, mi pa razbremenjeni.
Kadar DEJANSKO MORAMO DELATI NAMESTO otroka pomeni, da je NALOGA zanj PREZAHTEVNA! Razlog je lahko ta, da NE ZNA (ker ga (še) nismo naučili) oz. NE ZMORE, ker njegove sposobnosti niso take. V obeh primerih moramo razmisliti, kako bomo to spremenili ...
POZOR, ne spreglejmo! Ko se otrok dejavnosti NAUČI, in to bo s sodelovanjem staršev mnogo prej kot brez njega, a se mu ne ljubi, »ne ve kako«, obstaja velika nevarnost, da boste starši še naprej delali NAMESTO NJEGA.