Žalostna resnica je, da se učenci pričnejo učiti šele, ko oni ocenijo, da se jim to splača in nič prej. To v praksi pomeni, da se lotijo učenja, ko "je za oceno". Dan ali dva pred ocenjevanjem ugotavljajo in zganjajo paniko, kaj vse morajo znati, tisti bolj pridni in odgovorni pa to počnejo kakšen teden pred ocenjevanjem. Žal je kar nekaj takih, ki se za učenje »odločijo« šele po prvem ocenjevanju, ko že dobijo negativno oceno. Takrat, ko jih odrasli preprosto prisilimo, da se naučijo vsaj za zadostno oceno. Na hitro pridobljeno znanje sicer lahko prinese čisto solidno oceno, njegovo trajanje pa ima kratek rok trajanja. Neutrjeno znanje, pridobljeno na hitro, učenje na pamet brez povezovanja s predznanjem in brez razumevanja, izpuhti še preden učitelj vrne popravljen test...
Imate tudi vi občutek, da dejansko verjamejo, da se učijo za nas: učitelje in starše?! Zdi se, da jim ni moč dopovedati, da se ne morejo vse, v mesecu ali celo več, obravnavane snovi kakovostno naučiti v popoldnevu ali dveh … Z zelo konkretnimi primeri jim skušam pojasniti, zakaj se je treba učiti sproti in se dnevno pripravljati na pouk.
»Učenci, ali lahko pojeste naenkrat 3 kilograme bombonov?« Jasno jim je, da ne, ker bi jim bilo slabo.
»Kaj pa, če bi jih lahko jedli preko celega meseca?« Soglašajo, da bi to šlo.
»No, potem pa ne razumem…« (Tu sledi premor in me radovedno opazujejo, česa ne razumem.) In nadaljujem: »Zakaj pa potem mislite, da se vso snov, ki smo jo spoznavali cel mesec in jo bomo končno ocenjevali, lahko naučite v enem popoldnevu?« Potem so tiho učenci. Ampak, praviloma taki razgovori ne zaležejo niti za cel dan ...
Prepričana sem, da mi pri reševanju tega problema mi lahko pomagate le starši. Če bomo VSI »TEŽILI«, kot temu pravijo otroci, od njih VEDNO (ne le kadar se splača - je za oceno) pričakovali ter ZAHTEVALI TRUD, se bodo trudili in delali dobro, ker je to prav, njihovo delo in rezultati bodo kakovostni. Vsi bomo zadovoljni in to ne le zato, ker se (s)plača. Kaj menite?